Scarlett Enclave

Čeprav se Leon še nikoli poprej ni trudil, da bi prišel na Adrina srečanja točno, je tokrat naredil izjemo. Pa ne zato da bi na ta način poskušal popraviti svoj vtis ali pa se ji poskušal odkupiti za tisti prepir, ki sta ga imela zadnjič.. Ne, bil je samo takšne volje, da je komaj čakal, da se lahko zopet sooči z njo in ji vnovič dokaže, kako zelo nadležna sta lahko drug za drugega. Bilo je le nekaj minut čez osmo, ko je Leon prestopil prag elitnega nočnega kluba, kjer je kar mrgolelo varnostnikov, ki so skrbeli zato, da ne bi v prostor vstopil kakšen nepovabljen gost. Namuznil se je enemu izmed njih, sam pri sebi zavil z očmi, nato pa zakorakal v prostor, ki ga je zaznamovala rdeča barva ter ga spominjala na kraje, katerih reden gost je nekdaj bil. Njegov pogled je segel tja na drugo stran, kjer se je raztezal točilni pult, natančneje proti ženski odeti v črno, ki se je ravno trudila s popravljanjem svojega izgleda. Ob tem se je Leon sam pri sebi nasmehnil, mimogrede z bližnje mize pograbil kozarec rdečega vina in odkorakal v smeri proti Adrienne. Seveda si ni mogel kaj, da ne bi ob tem pomislil, kako se njena oprava ujema z njegovo opravo, črnim smokingom, belo srajco in črnim metuljčkom. Njegovi lasje so bili počesani nazaj, kot je to sedaj postala njegova navada, čeprav mu je bilo tistega večera po pravici povedano prav malo mar za to, kako je izgledal. ''You look beautiful, my darling,'' jo je nagovoril, ko se je zavedla njegove bližine in se ozrla v njegovi smeri, ji ob tem nazdravil s kozarcem ter si privoščil požirek. ''S temle si točno zadela moj tip,'' je še dodal, se namuznil in si drznil s svojim pogledom zdrsniti preko njene postave, nato pa svojo pozornost zopet posvetil njenim očem. Ni imel pojma, v kateri fazi odnosa sta bila sedaj, a če si je sposodil primerjavo iz slovarja poročenih, potem sta bila nekje v fazi tik po ločitvi, ko se eden izmed njiju še vedno ni mogel sprijazniti s tem. ''Torej... Vse najboljše!'' je nato zategnil in dvignil kozarec v zrak, Ad pa pri tem namenil rahlo izzivajoč nasmešek. ''Še na mnoga leta, ki jih bom moral pretrpeti pod tvojim prestolom,'' je dodal in spil preostanek kozarca na dušek.

((time to annoy ))

Ves večer je bila že prekleto živčna, saj je vedela, da bo končno spoznala Adriene. Bila je neke vrste njena vzornica, v svetu kriminala je prišla tako daleč, bila je tako uspešna in izgledala je čudovito. Še nikoli ni imela priložnosti govoriti z njo, a s povabilom na to zabavo jo je končno dobila. Za tako priložnost si je kupila povsem novo večerno garderobo. Kratka temno vijolična obleka, s srebrnimi dodatki, ki je bila ravno pravšnja. Ni želela izgledati nespodobno, pa tudi ne preveč zategnjeno. Jadin klub je oboževala, zato je bila še dodatno presenečena, ko je izvedla, da bo zabava tam.

Ko je prispela je bil klub še dokaj prazen, zato se je ustrašila, da si je morda drznila priti prehitro. Ni se ji bilo potrebno predolgo ozirati, da je zagledala slavljenko. Vsa se je kar bleščala. Bila je prečudovita. Tudi sama je pred kratkim praznovala svoj dvajseti rojstni dan. Všeč ji je bilo, da imata z Adriene rojstni dan v enakem mesecu. S hitrimi koraki je pohitela preko prostora naravnost k slavljenki. Bilo ji je vseeno, če se spodobi, da jo takoj napade, a hkrati si jo je želela spoznati. Nasmehnila se je, ko je zagledala Leona in se nekoliko sprostila, saj je bil hvalabogu tukaj nekdo, ki ga je poznala. "V čast mi Vas je spoznati. Sem Lucy, vem, da me ne poznate, a jaz Vas izredno spoštujem." Bila je nekoliko živčna, ko ji je segla v roko in to se ji ni še nikoli zgodilo, a Adriene je bila zares nekaj posebnega. " Želim Vam vse najboljše in najlepše. Tukaj je nekaj skromnega..." Podala ji je majhen paketek, v katerem je bila preprosta ročno narejena broška z znakom, ki je ponazarjal neskončnost. Upala je, da darilom ni popolnoma usekala mimo in se nasmehnila.

[jas sem pa kr brez premeljevalca prišla , kr vidim, da se vsi nekaj menite da boste prišli v parih ..saj ni obvezno ne]

[ni nujno ne ]

Ad se je malce butasto zazrla v Leona, ki se je nenadoma pojavil ob njej. 'Je moral biti ravno on prvi tam? Da ni mogla nikamor pobegnit...' Medlo se mu je nasmehnila in zmajala z glavo.
"Ti je spet dolgčas?" je vprašala v pozdrav in naredila požirek mojita, ki ji ga je hip pred tem na pultu pustil natakar. Pokimala mu je v zahvalo in se spet posvetila Leonu.
"Oh, hvala. Žal mi je, da ne morem zate reči enako. Tale tvoja pingvinska oprava je precej dolgočasna." se je široko nasmehnila in mu pomežiknila.
Zasmejala se je njegovemu voščilu in pokimala. "Hvala. Vsaj iskren si." se je namuznila in trknila s svojim kozarcem v Leonovega. Hip za tem je bila ob njima že neka svetlolaska, ki je Ad ni poznala, njena energičnost pa jo je v primerjavi z Leonovim večnim sarkastičnim odnosom precej presenetila.
Segla je v njeno roko in se ji široko nasmehnila. "Me veseli, Lucy." je pokimala in si jo dobro ogledala. "Torej si iz Miamija, kaj?" se je nasmehnila in ošinila Leona od strani. Ob voščilu in darilu je malce zardela, potem pa vzela v roke škatlico, ki ji jo je ponudila Lucy. "Hvala, Lucy. Veš, da ne bi bilo treba." je rekla povsem iskreno, saj ni pričakovala daril. Vsaj ne ob vseh. Odprla je mali paketek in se zazrla v lepo broško. "Oh, res je lepa. Hvala." je pokimala z iskrenim nasmeškom in jo spravila nazaj v škatlico. Njeno obleko je krasila že bogata ogrlica iz rubinov, ki se je ujemala z uhani, zato Adria ni želela izpasti bolj kičasto kot soba, v kateri so se nahajali. V mislih je broško že kombinirala z možnimi oblačili v garderobi, ko je položila darilo na mizo v bližini, kjer je že bilo nekaj daril, ki so prispela po pošti.
"Postrezi si s čimer želiš, Lucy." je potem spodbudno pokazala na mize s hrano, pijačo in za pult, kjer sta čakala natakarja.

''Če mi je dolgčas?'' je Leon posmehljivo prhnil nazaj, potem pa se sam pri sebi tiho zahahljal. ''Moje življenje je polomija, moja spremljevalka je v zaporu... seveda mi je dolgčas. Na srečo sem našel tebe. Saj nimaš menda že kakšnega drugega oboževalca?'' je namuznjeno dodal in ji vrnil tisti butast pogled. ''Dolga zgodba,'' je nato zamrmral, nekako v zvezi s tistim, da je njegovo življenje trenutno prava polomija, in narahlo zmajal z glavo, preden sta nadaljevala nič kaj spoštljiv pogovor. ''Saj pravim,'' je skomignil ob njeni opazki, ki je bila daleč od tega, da bi ga sploh kaj ganila. ''Mar nisem vedno?'' je vprašujoče dvignil obrv in že hotel še nekaj dodati, ko je ob sebi zaslišal znan glas, ki ni pripadal nikomur drugemu kakor Lucy. ''Hej, Lu,'' jo je na kratko pozdravil tudi sam, potem pa ob njenem 'prilizovanju Adrienne' na skrivaj zavil z očmi ter se raje obrnil proti pultu, kjer je poskušal pridobiti natakarjevo pozornost. ''Kaj moram narediti, da dobim trojni viski z ledom?'' je bolj naročil kot se pozanimal, natakarju pa pri tem namenil pogled, ki ni toleriral zgovarjanja. ''Hvala,'' je hitro pristavil, potem pa se naveličano obrnil nazaj proti Adrienne ter s kotičkom očea ošinil Lucy. ''Je ena izmed najboljših, kar jih imam,'' je dodal k njunemu pogovoru in se nasmehnil kot kakšen oče, ki je ponosen nad obnašanjem svoje male hčerkice. Vsekakor med njima ni bilo opazne nobene podobnosti, kar se tiče odnosa do vodje celotnega. Podzemlja. ''Upam, da ne misliš, da sem sam prišel brez darila,'' jo je nato opomnil in ji namenil prizanesljiv nasmešek.

[jaz sem tudi prišla kar brez spremstva^^]

Počasi je hodila proti klubu. Klub ji je bil znan, večkrat je rada zahajala vanj, ampak danes je bila tukaj z posebnim namenom. Bil je od Adrienne rojstni dan, to je bil nek poseben dan za vsakega člana podzemlja. Ad je že videla večkrat v PharmaCare+, ampak z njo nikoli ni spregovorila besede. Nikoli ni imela posebnega kontakta z njo in danes bo imela kontakt z njo. Ni čudno, da ko se je vozila z taksijem proti Mannhatnu (zunaj je spet deževalo in ni si želela uničiti make-upa in obleke) da se je tresla. Bila je na trnih, ker če se bo sedaj zasrala Ad jo lahko vržejo iz podzemlja, pa tudi če nimajo velikih namenov. Kot pri vsakem rojstnem dnevu je tudi danes imela Charlotte darilce zraven, bila je vintage obleka od Viviane Westwood, ni bila ravno pogosta in bila je draga. Ad je vedno ocenila, ko je šla mimo nje in si je mislila, da ji bo prav. Bila je kar suhljata in obleka se ji bo - no vsaj upala je - prilegla telesu. Taksist je ustavil pred glasnim Scarlett Enclave in zahteval plačilo. Dala mu je več kakor bi si zaslužil. Pred vrati so že čakali ljudje in opazila je, da nekatere pozna. Želela je zaslediti koga znanega, ampak ga ni. Globoko je vzdihnila in se postavila v vrsto. Poravanala si je črno oblekco, ko je videla odsev sebe v oknih. V desni roki je imela veliko vrečko, na kateri je preprosto pisalo Viviane Westwood, v drugi pa majhno torbico, kjer je imela skrite cigarete, telefon in korektor. Stražar jo je vprašal po imenu. Skoraj je uporabila aliaso Zoey, ampak se je potem spomnila, da jo tukaj le vsak pozna kot Charlotte. Stopila je v zadušljiv prostor, kjer je že množica plesala, večina jih je pa bilo pri baru. Natakar pri vhodu ji je podal kozarec šampanjca, nemo ga je vzela, po prostoru pa iskala Adrianne. Končno je najdla plavolasko, katera je stala pri baru in se pogovarjala z neznanko. Stopila je do bara in počakala, da ne bi zmotila pogovora. Ko se je neznanka umaknila je stopila do Ad in ji podala roko v kateri je držala vrečko. "Vse najboljše vam želim, tukaj je pa malenkost od mene," podala ji je vrečko in se ji iskreno nasmejala. Podala ji je še roko in jo objela, pri tem pazila, da je ne polije z šampanjcem. Srčno je upala, da je naredila dober vtis, prav tako da ji bo obleka všeč. Bila je kratka, kakor njena črna oblekca danes in imela zares lep kroj. "Moram reči da ste čudoviti, mimogrede, moje ime je Charlotte," se je še zraven predstavila. Namenila ji je še en iskren nasmeh, izpustila roko in hitro popila požirek šampanjca. Bil je dober, ne preveč rezen in okusen. Skrivaj je globoko vdihnila, upala da ni izpadla kot popoln idiot. Adrienne se ji je zdela še bolj čudovita zdaj, ko jo je imela pred sabo, kakor pa takrat, ko jo je videla kje na hodnikih. Globoko v sebi je čutila spoštovanje do osebe, katera jo je 'učila', jo sprejela v podzemlje in ji navedla naloge, bila je njena vzornica. Skoraj vsak v podzemlju si je želel priti na takšen nivo, na kakršnem je bila ona. Prav tako pa tudi ne, ker je to zahtevalo veliko odgovornosti. Če bi se komurkoli kaj zgodilo, bi bila navsezadnje lahko ona kriva. Prav tako je sama v največjih težavah, če jo kdo izda. Vso podzemlje je v težavah, če jo kdo izda. Hitro je še spila požirek šampanjca in pogledala proti ženski, katera ji je krojila življenje.

[ok upam da se zavedate da mi ni nujno treba daril kupvat in da ne bo to mel nobenga vpliva na to kdaj napredujete ]

"Oh, kaj bi ti brez mene." se je Adrienne zasmejala proti Leonu, potem pa ga potrepljala po rami, češ, saj bo. Ob njegovem vprašanju se je ozrla okrog in se medlo namrščila. "Ni ga še tukaj, upam pa, da pride. Če ne sva obtičala en z drugim." je rekla v precej nedoločljivem tonu, saj še sama ni vedela, ali je to dobro ali slabo. Leonu je namenila še en nasmeh, potem pa pustila, da je odšel po pijačo. Do konca je poklepetala z Lucy, potem pa spet pogledala Leona.
"Bolje zate." se je pošalila, hip za tem pa je k njej pristopil malo bolj znan obraz. Dekle, ki ji je čestitalo in se predstavilo kot Charlotte, je že nekajkrat videla v PharmaCare+ stavbi.
"Najlepša hvala. Charlotte." je pokimala v zahvalo Adria in se ji nasmehnila. Pokukala je v vrečo in čez obraz ji je šinil izraz presenečenja. "Oh, wow. Tole je pa res preveč." je dejala in spet pogledala proti Charlotte. "Hvala." je dodala še enkrat in tudi njeno darilo dala na mizo. "Postrezi si." je nato z roko zaokrožila po prostoru, ki se je počasi polnil.

''Pojma nimam,'' se je kislo nasmehnil, saj ni imel na njen spodbuden dotik ničesar pikrega za pripomniti. Navsezadnje se je res počutil bedno. ''Aha..'' je v istem tonu odvrnil tudi sam in jo s pogledom nekoliko preiskujoče premeril, kot da bi skušal ugotoviti, ali je mislila resno ali ne. Ob tem pa niti sam ni bil prepričan, kaj bi raje videl. Navsezadnje tu res ni imel nikogar posebnega za klepet.
Namuznil se je njenim besedam in sklenil, da bo odlaševal s predajo darila, saj očitno tako in tako še dolgo ne bi prišel na vrsto. Rahlo je prikimal Charlotte v pozdrav, čeprav je ni še nikoli videl, potem pa se hvaležno stegnil po kozarcu viskija, katerega je preden postavil natakar, in takoj izpil nekaj krepkih požirkov. Šele nato se je spomnil, da kombinacija Adrienne, osamljenost in alkohol nazadnje ni bila ravno posrečena. ''Ti ne gre to na živce?'' je Leon skeptično vprašal, ko ju je Charlotte končno zapustila, ter Adrii namenil radoveden pogled. ''Takšno prilizovanje in to? Mislim... ko sem bil jaz njihovih let in njihovega položaja, sem bil prava pain in the ass. Najbrž ti mora biti hudo dolgčas, odkar me ni,'' je precej prepričano dejal ter se s hrbtom sproščeno naslonil na pult tik poleg Ad ter ji na tak način dal jasno vedeti, da se še dolgo nima namena odstraniti.

Adrienne se je počasi le dokopala do novega požirka svojega najljubšega cocktaila, takoj za tem pa se je ob njej spet prikazal Leon. Ampak ni imela namena uiti, saj je bil konec konec med čakanjem na vse čestitke kar zanimiva družba.
Nasmehnila se je njegovima vprašanjema in pokimala. "Gre, ja. Ampak sploh ne opazim. Dejstvo, da mi 'lezejo v rit' jim ne bo prav nič pomagalo pri plezanju po lestvici navzgor, tako da vse ostalo, kar sledi besedam "Vse najboljše" tako ali tako preslišim." je skomignila s širokim nasmeškom in odpila še en požirek ledene pijače, ki ji je kljub novembrskemu vremenu prijala. Zasmejala se je in pokimala. "In ja, res je nekam tiho in mirno, odkar te ni." je priznala. "Sicer pa mi je ljubša iskrenost kot prilizovanje, zato pa si jo ti vedno poceni odnesel." je dodala resno.

''Kako si zlobna..'' je zaigrano občudujoče dejal in pustil, da so se tudi njegove ustnice ukrivile v nasmešku. Prvič po dolgem času je bil resnično zadovoljen nad svojim položajem, saj mu je bilo na ta način prihranjeno marsikaj. ''Torej me pogrešaš?'' je vprašal, ne da bi podvomil v izbiro besed, naj so le-te zvenele še tako čudno in nenaravno. ''Pazi na svoje besede. Da te ne bo že naslednji, ki bo pristopil k tebi, poslal v tri krasne,'' je odvrnil enako resno in si ponovno privoščil nekaj požirkov jantarne tekočine, ki ga je rahlo zapekla po požiralniku. ''Nobenega oboževalca ne bo, kaj?'' se nazadnje ni mogel več zadrževati in svoj obraz vnovič zasukal k njej. Pustil je, da je le-ta za trenutek zdrsnil vzdolž njene postave, potem pa si je k ustnicam spet ponesel kozarec in za njim skril svoj droben nasmešek. ''Takšno je pač življenje mafijskega šefa. Samotno,'' je zamišljeno pristavil, ko je pogoltnil še zadnjo kapljico ter se za nekaj trenutkov zazrl naprej nekam v prazno.

Lucy ni spregledala niti preslišala opazk o 'prilizovanju', čeprav se je rahlo umaknila od gostiteljice in Leona. Ni bila prepričana, če sploh lahko sedi tako blizu njima in jima vsiljuje svojo družbo, a še vedno je lahko slišala izrečene besede. Ni pričakovala, da bi kdorkoli razumel, da niti ni hotela napredovati. Bilo ji je povsem vseeno. Adriene se ji je res zdela posebna. Bila jem močna ženska kar je vedno občudovala, spominjala jo je na sestro, ki jo je vzgajala in bila zanjo nadomestna mati. Kjub temu kar je z njo počel oče je bila vedno prisebna in skrila bolečino, da Lucy ne bi bilo treba trpeti. Pa naj si mislijo, da se prilizuje, njej je bilo vseeno. Ob Leonovi pohvali se je le namuznila. To je tako ali tako rekel o vsaki. Ni si smela misliti, da je zato kaj posebnega. Ob točilnem pultu se je v množici ljudi, ki so prihajali počutila tako samo. Postregla si je s nekakšnim koktajlom, ki pa ga ni še nikoli pila. Taka pijače ni bila njena najljubša. Ozirala se je po prostoru in žalostna ugotovila, da ni nikogar, ki bi ta večer posvetil svojo pozornost njej. Več kot polovice ljudi sploh ni poznala. Pa saj je bila že navajena.

[nemoreš priti na rojstni dan brez darila.. ]

[mal se spoznajte med sabo, šene take šanse ne bo kmalu ]

"Oh, hvala." se je zasmejala ob Leonovem komentarju in se naredila, kot da je zardela, potem pa spet spila nekaj mojita. Z ustnicami še vedno na robu kozarca se je nasmehnila in odkimala. "Ne preveč." je rekla s čudnim nasmeškom, ki bi lahko pomenil karkoli. Bilo ji je vseeno, kako si ga bo razlagal Leon.
Malce tečno je stisnila ustnice ob njegovi opazki, ošinila vrata kluba, ki so ostala zaprta, potem pa še stensko uro nad enim od večjih sedežev. 'Saj ni tako pozno...' je malo da ne tolažila samo sebe, ko je spet pogledala Leona. "Kaj pa je tako posebnega na tej temi, da se ves čas vračaš k njej?" je vprašala s pristnim zanimanjem. "Da mogoče ti česa ne pogrešaš..." je dejala z medlim nasmeškom.
Ozrla se je okrog po klubu in malce presenečeno ugotovila, da vsi prišleki postavajo sami, namesto da bi se med seboj spoznavali. Skomignila je, češ, vsakemu svoje, in spet pogledala Leona v pričakovanju odgovora.

[joj kok kratko Xd]

Namuznil se je njenemu odgovoru, kakršnega je pač lahko pričakoval, čeprav mu po eni strani ni bil ravno po godu. Tako navajen je namreč bil tega, da je bil vsepovsod zaželjen. Ravno zato je bila Adriina družba vedno tako.. zanimiva in nepredvidljiva. Pa ne da bi v resnici hotel imeti kaj z njo.. samo pustiti je ni mogel nikakor pri miru. Z njo pa se je lahko tudi zamotil, da mu niso misli vseskozi uhajale k Silver in nasplošno k vsemu, kar ga je zadnje čase spravljalo v resnično slabo voljo. Opazil je njeno pogledovanje od vrat do ure ter se sam pri sebi nekoliko bolj samozavestno nasmehnil. Ne bi se čudil, če bi se njen spremljevalec v zadnjem trenutku ustrašil in si premislil. ''Nič ni posebnega, samo pravim,'' je hitro zamrmral sebi v bran in jo na skrivaj ošinil s pogledom. ''Jaz?'' je presenečeno in navidez ogorčeno prhnil. ''Lepo te prosim..'' je malce jezno pristavil in trmasto stisnil ustnice v ravno črto, ko ni vedel, kako bi se rešil iz zagate, v katero ga ji je uspelo spraviti. ''Mislim.. spala sva skupaj pa se sploh ne spomnim. Le kako naj potem sploh kaj pogrešam?'' je zamrmral in zmajal z glavo ter še naprej zrl nekam na drugo stran prostora, kjer seveda ni bilo nič zanimivega.

Adrienne se ni mogla vzdržati nasmeška, ki se je kot kaka bolezen razširil čez njen obraz v sekundi, ko se je Leon dokaj neuspešno trudil braniti svoj ponos. Hitro je k ustom ponesla kozarec s svojim cocktailom, a malo je dvomila, da je uspela vse skriti pred Leonom. Ko je odpila dva požirka, ga je z narejenim presenečenjem pogledala iznad kozarca.
"Kdo pa je omenjal najino avanturo? Po mojem pa je nekaj na tem, ko si kar tako skočil k zaključkom..." je dejala s sedaj že precej širšim in že skoraj demonskim nasmeškom na obrazu. Hitro mu je pomežiknila, njene oči pa so se pri tem skoraj da ne zalesketale.
"No, kaj je sedaj s tem tvojim darilom, ko si se tako hvalil...?" je potem zavoljo obeh menjala temo. "Saj ga nisi kupil za to, o čemer sva prej govorila?" se je namuznila. "Saj veš, kako ne maram prilizovanja..." je skomignila, a se je vseeno z zanimanjem ozrla okrog sebe, kot da se bo njegovo darilo pojavilo iz zraka med njima.

[ok js ne morm nč dalšga spisat. sicer pa se mi tud ne da ]

@ Ad []

Leon jo je samo jezno ošinil pogledom, saj mu ni ušel tisti njen nasmešek, ki je odražal to, kako zelo jo je njegovo blebetanje začelo zabavati. ''My point exactly. Nikoli nisi rekla besede v zvezi s tem, kakor da se ni zgodilo.. Pa ne da se tako zelo sramuješ?'' je še vedno malce jezno in razdraženo navrgel nazaj ter vprašujoče privzdignil obrvi, pričakujoč njen odgovor. Saj menda ni mogel kar tako verjeti, da je tudi ona bila brez spominov, navsezadnje mu je do sedaj še vsaka rekla, kako da je seks z njim nepozaben. Zares ni vedel, za kaj se je sploh obremenjeval s tem, glede na to, da je bila pred njim noč, ki bi jo lahko izkoristil na tisoč in en način, a počutil se je na nek način tako obupanega in izgubljenega, da je bila Ad dejansko edini človek, ki ga je poznal že tako dolgo, da bi jo lahko imel za neke vrste prijateljico. Ki jo je potreboval. ''Ah ja... darilo. Nisem ga kupil, če te zanima,'' so se mu ustnice hitro ukrivile nazaj v njegovem tipičnem zmikavtskem nasmešku. ''Take reči me zadnje čase najdejo kar same od sebe,'' se je zahahljal, nato pa svoj pogled vrgel nekam na drugo stran prostora, kjer mu je nek moški, ki je skrbel za strežbo, skorajda neopazno prikimal. Že je hotel odpreti usta, ko je do Ad pristopil nek moški, da bi ji čestital ter Leona na ta način prekinil. Že je mislil, da gre za njenega 'oboževalca', ko se je moški, očitno iz njenih vrst, modro odločil oditi in se je na Leonov obraz zopet povrnil tisti skriven nasmešek zadovoljstva.

[parfum in lilija Chandler's my favourite. pa še najjači ime ]

Adrienne se je spet morala zasmejati. Bila je tako dobre volje, da Leona sploh ni mogla resno jemati. Ni je mogel spraviti iz tira, pa če se je še tako trudil. Nasmehnila se mu je, ko jo je tako preiskujoče gledal in čakal, da odgovori. Ni točno vedela, kaj naj mu reče, da ne bo potolkla njegovega ega ali pa ga dvignila pod sonce da se bo okrog nosil še toliko časa, da ji bo res začel presedati. V vsakem primeru mora reči nekaj, da ga ne bo od sebe odgnala med ljudi, ki jih sploh ne pozna, ampak po drugi strani pa res nima namena ves večer poslušati njegovega zbadanja. Zajela je sapo in odložila kozarec na pult poleg njiju.
"Pravzaprav sploh ni bilo primernega trenutka za diskutiranje česa takega." ga je opomnila na njun prepir. "In ne, ne sramujem se." je dodala malce namuznjeno. "Bilo je... No... Nekaj neverjetnega. Ampak ne glede na vse je najbolje če ostaneva... Prijatelja?" je dodala z malce zmedenim izrazom. Ta beseda se nekako ni skladala z obnašanjem, ki sta ga imela, a po drugi strani sta to pravzaprav bila. Upala je, da ni preveč udarila mimo. Vsaj toliko, da bo še dobila darilo.
Ki pa je bil že njuna naslednja tema. Malce presenečeno je spet v roke vzela kozarec, odpila požirek pijače in se obrnila v smer, kamor je gledal Leon, ko je k njima pristopil mladenič, ki je trdil, da mu je ime Chandler.
"Najlepša hvala, Chandler." je rekla tiho in se v hromečem presenečenju zazrla v stekleničko parfuma, ki ga sploh še ni imela v svoji zbirki in v lep ozek cvet bele lilije, njene najljubše cvetlice. Pogledala je obraz neznanca, ki je bil sicer njen zaposleni, a ga ni videla še nikoli. 'Kako je vedel?' ji je šinilo v glavo. Odločila se je, da ga bo naslednji dan dodobra preverila...
Počasi je le prišla k sebi in je odložila stekleničko parfuma na mizo, lilijo pa potisnila v roke enemu izmed natakarjev in zabičala, naj poišče vazo in naj da rožo na vidno mesto.
"Kaj se muzaš?" se je potem obrnila nazaj k Leonu in zavila z očmi.

@ April:

Chrisevo lice, kamor ga je poljubila April, je vso pot v taksiju žarelo kot ogenj. Ni si upal poškiliti na svojo desno, kjer je sedela April, da ne bi uničil mehurčka, ki se je naredil okrog njiju vse odkar sta izstopila iz stavbe, v kateri je živela April.
Ko sta prispela do kluba, kjer se je odvijala zabava, je skočil ven in odhitel na drugo stran taksija, da je odprl vrata še April. Plačal je nekaj drobiža za prevoz do Manhattana in potem prijel Aprilino roko v svojo ter jo povedel proti klubu. Povedala sta svoji imeni in vstopila v lepo okrašen prostor, kjer je bilo že nekaj ljudi, ki pa jih Christian večinoma niti ni poznal. Opazil je Adrienne, ki je seveda sploh ni bilo lahko spregledati, in pomignil April, da bi mogoče najprej voščila, preden se gresta zabavat. Z roko je segel v notranji žep plašča in ven potegnil manjšo škatlico, v kateri so se skrivali majhni uhani, ki jih je kupil za Adrienne. Pristopil je skupaj z April, potem pa spustil njeno roko in jo stegnil proti šefici.
"Dober večer. Christian." se je na kratko in precej uradno predstavil. "Vse najboljše za rojstni dan." je dodal preprosto in ji izročil škatlico. Niti pol toliko ni bil živčen kot pred nekaj minutami na Aprilinih vratih in kar malo lažje je zadihal, ko je opravil še s tem.

Ni vedel, kako bi se odzval na namig v zvezi z njunim zadnjim prepirom, saj je bilo navsezadnje prav to tisto, kar ju je tako razdružilo. Spomnil se je, da ji je takrat v jezi navrgel nekaj grdih obtožb, ki pa so se mu zdele sedaj že tako daleč, da niti niso bile več pomembne. Tako in tako je bilo med njima s Silver dokončno konec. Odkar ga je s tistimi besedami zapustila samega sredi vsega, je bil tako zlomljen, da o si o vsem skupaj ni upal niti razmišljati.
''Prijatelja..'' je zamišljeno ponovil za njo, medtem ko so bile njegove misli še vedno osredotočene na nekaj povsem drugega. Šele čez nekaj trenutkov se je sam pri sebi nasmehnil in svoj pogled malce žalobno dvignil proti Adrienne. ''Midva nikoli ne bova mogla biti prijatelja, Adrienne. Saj veš to.. že zato, ker nikomur ne zaupava. To pa je bistvo prijateljstva ne?'' je postal nekoliko bolj resen, nato pa sam pri sebi samo skomignil, kakor da bi mu iznenada postalo popolnoma vseeno. A kljub temu - kar je rekla, si je nedvomno vzel k srcu. ''Kakorkoli... se opravičujem za tisto zadnjič. Vem, da se sliši not-like-me, ampak saj lahko vzameš, kot da je prišlo od Diega,'' je nato dodal, se ji za trenutek zazrl v oči in se sam pri sebi medlo nasmehnil.
''Odšel je. In prinesel ti je lilijo. Eno lilijo,'' je še vedno muzajoče odvrnil in ji namenil pomenljiv pogled, ki bi lahko pomenil marsikaj. In seveda, ko je že mislil, da je končno prišel na vrsto za svoje darilo, je do njiju pristopil par, ki pa je pritegnil veliko več njegove pozornosti, kot bi bilo to od njega za pričakovati. ''April?'' je presenečeno dahnil, ko je zagledal obraz svoje bivše ljubimke in zelo dobre prijateljice, ki je ni videl že skorajda pol leta. In kot se je spominjal, se takrat niti ni utegnil spodobno posloviti. ''O moj bog, izgledaš čudovito!'' je dahnil iskreno, ko je ne meneč se za njenega spremljevalca stopil do nje in jo objel, kakor je bila to njuna stara navada. ''Oh, aja..'' se je nato spomnil, da ima ob sebi slavljenko in da je April tam predvsem zato, da svoji šefinji vošči vse najboljše in da med drugim prav gotovo ni tam zato, da bi posvečala svojo pozornost njemu. Navsezadnje je imela ob sebi spremljevalca, navsezadnje je bil on tisti, ki jo je tako iznenada zapustil, ne da bi jo potem sploh še kdaj poklical. ''Lepo te je spet videti,'' je zato nekoliko ravnodušneje zamrmral in se odmaknil nazaj, potem pa na sebi nenadoma začutil pritisk treh parov oči, kar ga je nenadoma popolnoma zmedlo. Zakaj je nenadoma dobil občutek, da sploh ne sodi sem? ''Potrebujem pijačo,'' je potem spet zamrmral, tokrat bolj samemu sebi kot komurkoli drugemu, trojici obrnil hrbet in se hitrih korakov odpravil nekam povsem na drug konec pulta, stran od ljudi, kjer je od natakarja ponovno zahteval trojni viski.

April je z zadovoljnim nasmeškom stopala ob Christianu in tesno prijela roko, ki jo je držala. Všeč ji je bilo, da jo je nekdo tako pejlal, ni vedela zakaj ampak vedno je imela občutek da je nihče od njenih spremljevalcev ni želel razkazovati. Vedno so se srečali pri komu doma, v skrivnosti, le redko so šli kam ven. Prav zato je zdaj tako uživala. Ko je bila enkrat v notranjosti se je roke še tesneje oprijela, kot da bi ji naenkrat postalo neudobno in odložila je svoj plašč potem pa sledila Christianu. Sama Adrianne ni kupila kakšnega velikega darila, saj je dvomila da bi lahko našla kaj takega, kar še ni imela, zato je njena šefica z njene strani dobila samo voščilnico in vikend paket razvajanja. Ko je zagledala njeno svetlolaso postavo je kot vedno pomislila kako dobro izgleda njihova šefica, kljub vsem preizkušnjam in težavam. "Vse najboljše tudi z moje strani." Je vljudno voščila in ostala pri tem, saj ni bilo hujšega kot ljudi, ki so se prilizovali. Njene oči so švignile na moškega, ki je stal zraven nje in oči so se ji razširile. Bil je Leon. Seveda je vedela da bo tu tudi on, a dvomila je da ga bo ravno srečala. Konec koncev je bila to ogromna zabava. Težko je rekla da mu je karkoli zamerila, da mu je kaj očitala, saj so bila pravila igre jasna. Videla sta se, kadar sta se in to je bilo to. "Leon..." Je rekla nekoliko obotavljivo a je objem vrnila. "Lepo te je spet videti. Tudi ti si videti... super." Je nadaljevala in namenila pogled Christianu. Hotela ju je predstaviti, a je naslednji trenutek Leon že odšel in Chrisu je namenila nasmeh. "Stari znanci.." Obrnila je glavo in se nasmehnila Adrianne.

[ok folk, moje ime je AdriEnne, čist tko btw ]

Previdno je opazovala Leona in kmalu od olajšanja lažje zadihala, ko je ugotovila, sa je zadela na prave note. Pokimala je v znak strinjanja glede njegove trditve, potem pa se nežno dotaknila njegove rame.
"Saj veš, kaj mislim." je rekla in se nasmehnila. Namuznila se je ob njegovem opravičilu in pokimala.
"Bom vzela, kar lahko, ker vem, kako težko kaj takega pride iz tvojih ust, še manj pa iz tvojega srca." se je nasmehnila. "Četudi je od Diega..." je dodala. "In ne sekiraj se. Slej ko prej bova na istem." je dodala z malo bolj kislim izrazom na obrazu, saj je bilo to res. Bila sta vse preveč trmasta in temperamentna, da bi se lahko vzdržala prepirov.
Zavila je z očmi in roko uprla v bok. "Veš, Leon, če bi se malo bolj zanimal za ljudi okrog sebe, bi vedel, da so moje najljubše rože prav bele lilije kot je bila ta - da jih imam polno hišo, poln vrt in polno pisarno. In da zbiram parfume, med katerimi tega, ki sem ga dobila od Charlieja... Chandlerja... še ni." je dejala z rahlo potrpežljivostjo. "In temu se reče popolno darilo." je dodala z nasmeškom, ki pa se je kmalu spet skril, ko se ji je v misli spet prikradla misel, od kje Chandlerju podatki. "In mojega spremljevalca še ni, pride pa." je zagotovila. "Bolje, da izkoristiš ta čas ..." je začela, a jo je prekinil nek svetlolasec, ki je prišel v spremstvu April.
Adria je seveda morala pričakovati nenehna voščila z vseh strani, a nekako je bila še vedno šokirana nad nenehnim prekinjanjem, ki sta ga ona in Leon doživljala ves čas.
Z nasmeškom in iskrenimi besedami se je zahvalila Christianu in April za darili in ju položila ob ostala, potem pa se z malce večjim zanimanjem posvetila dogajanju med njo in Chrisom. Počasi se je le odkašljala, saj je vse skupaj postalo malce nerodno, a ni bilo potrebe še po čem drugem, saj se je Leon precej hitro odstranil.
"Jaa..." je počasi pokimala in se nasmehnila ostalima dvema, potem pa spila požirek pijače in jima pokazala po dvorani. "Izvolita, postrezita si in uživajta." je dejala s širokim nasmeškom, potem pa spet ošinila vrata kluba.

''Saj sem rekel - eno lilijo,'' je zamrmral nazaj, kakor da bi bil užaljen, ker ga je obtožila tega, da svoji okolici in njej, v tem primeru, ne posveča dovolj pozornosti, in ker je vse skupaj izpadlo tako, kakor da je sam veliko slabši od tega priliznjenca. Pomislil je na svoje darilo, ki je bilo prav tako skrbno izbrano kot Chandlerjevo, in se zgolj zaradi lastne trmoglavosti odločil ostati tiho. Če bo slučajno dobil priložnost, da ji preda darilo, bo bil tako in tako priča čudežu.
Po kratkem srečanju z April pa je na darilo povsem pozabil in samo upal, da ga bodo vsaj za trenutek vsi skupaj pustili pri miru. Počutil se je resnično sitno in hkrati še preveč bedno, zato je kaj hitro pograbil kozarec viskija in na dušek izpil nekaj dolgih požirkov. Stresel je z glavo, da bi si nekako poskušal urediti misli, ki so bezljale od ene pa do druge teme, nato pa za seboj nenadoma zaslišal glas moškega, ki ga je previdno poklical po njegovem novem priimku. ''Postavi se v vrsto. Briga me,'' je sitno zamrmral in malomarnim gibom roke napotil moškega, ki je v rokah komajda lahko držal veliko sliko, original Adriinega najljubšega slikarja, Andya Warhola, ki ga je dobil od enega izmed svojih preprodajalcev umetnin, ter velik šopek belih lilij. ''Popolno darilo, pa ja..'' je sam pri sebi zamrmral in spet nagnil kozarec, preklinjajoč dejstvo, da se ga ni prav nič prijelo. S kotičkom očesa je za trenutek spremljal nosača njegovega darila, ko je prav bojazljivo pristopil k Adrienne, nato pa se trmasto ozrl v povsem drugo smer in se s prsti trdneje oklenil kozarca.

((pazi na njegov ego ))

[pisala sm pol ure!!! pol pa crkne komp! spet se je formatirou. kuko je to možn? med resetiranjem se formatira... GAAAAH!!!]

Adrienne ni vedela, kaj naj stori. Nekaj časa je mirno stala, v tišini, se ozirala okrog sebe in nekajkrat pogledala proti Chrisu in April med tem pa tudi pila svojo pijačo, a bilo je očitno, da je nelagodno vsem. Opazila je, da se Leon sploh ne namerava vrniti, zato se je pripravila, da gre sama do njega in se mu opraviči za zadirčnost. Bila je že malce nervozna, pa ne samo zaradi Aarona ampak tudi Jaya, ki je bil z njim. Vljudno se je še enkrat nasmehnila dvojici pred seboj, potem pa se obrnila, da gre do Leona.
"Oprostita mi za trenutek." je dejala. A ni še naredila koraka nazaj, ko se je skoraj zaletela v nekega moškega s precej velikim paketom v eni in šopkom lilij v drugi roki. Adrienne je zajela sapo in kar obstala na mestu. Nekaj ni bilo vredu. Moškega ni poznala, sploh ga ni še nikoli videla, a je dvomila, da je eden izmed zaposlenih tako pri njej kot pri Leonu. In da bi bil popoln neznanec sploh v klubu in to s takšnim velikim darilom... Malce se je namrščila, a pe preden je uspela reči karkoli, je moški spregovoril sam v svojem globokem tonu.
"Darilo gospoda Diega Castra, za vas, gospa Angarano." je dejal uradno in ji podal šopek rož. Adrienne se je počasi stegnila za lilijami in jih potegnila k sebi. Njihov vonj jo je povsem omamil. Bilo jih je najmanj dva ducata - belih kot zvitki svile mehkih cvetlic, ki jih je Adria tako oboževala. V oči so ji stopile solze, pa niti vedela ni, kaj jo čaka v paketu, zavitemu v ovojni papir, ki je čakal, da ga nekdo strga z darila. Zaprla je oči in se predala vonju cvetlic.
Ko se je počasi le vrnila v sedanjost, je bil moški z darilom še vedno tam in je potrpežljivo čakal, da mu Ad reče, naj odvije paket. Otrla si je solzo, ki je našla pot po licu navzdol in pokimala. Moški je s kratkim znakom nakazal, da razume, in strgal ovojni papir. Kar je Adrio čakalo tam, bi jo skoraj poslalo v nezavest.
Ko je papir padel na tla, se je njen pogled ustavil na sliki pločevinke paradižnikove juhe njenega najljubšega umetnika Andyja Warhola, ki ga je Adrienne naravnost oboževala. Obstala je kot paralizirana, nezmožna reči besedo ali narediti en sam gib - niti z očmi ni uapal pomežikniti, da slika ne bi izginila.
Prav to sliko je iskala po vsem svetu, a ker je prehajala iz rok v roke tako hitro, je nikoli ni uspela ujeti in je kupiti. Sedaj pa je bila pred njo, zavita, in samo čakala je, da jo Adria vzame v roke. Počasi se je le zavedla svojega telesa in njena roka je v trnutku švignila k ustom, ki so bila široko odprta kot njene oči. Tokrat solza ni zadrževala, prosto je pustila, da so ji tekle po licih navzdol in puščale majhno sled maskare in barvice po njeni svetli polti.
To je bilo popolno darilo. In sama je vse skupaj uničila, ker ni mogla biti tiho ali pa vsaj pomisliti, preden bi kaj rekla. In zato je bil sedaj Leon nekaj metrov stran, najverjetneje hudo prizadet, da bo Adria porabila še zadnje atome, da si spet pridobi njegovo naklonjnost. Počasi je le začela spet misliti in naročila je moškemu, kam naj da sliko. Njena roka se je stegnila proti odru v klubu, kjer je ponavadi kdo nastopal, ta večer pa je na njem stala gromozanska vaza z okrasjem. Moški je sliko odnesel tja in jo naslonil na vazo, da je luč, ki je prej svetila na rdeče pentlje, sedaj osvetljevala rdeče-belo sliko Andyja Warhola.
Adrienne je privila lilije še malce tesneje k sebi in stopila proti Leonu. Gladko je ignorirala zaskrbljena vprašanja, kaj se je zgodilo, ali pa nesrečneže, ki so še čakali, da ji čestitajo, in odšla naravnost do s hrbtom proti njej obrnjenega Leona.
"Tokrat nisem imela prav. Popolno darilo je šopek lilij ob sliki Andya Warhola, ki sem jo iskala že nekaj let, dobila pa sem jo od izjemnega prijatelja." je spregovorila kar z njegovim hrbtom. "In ne morem se ti dovolj zahvaliti za darilo, ki si mi ga prinesel." je dodala. Sploh je ni zanimalo, da ju mogoče opazuje cel klub, preprosto odložila je rože na pult in kar čez hrbet objela leona, ki je še vedno trmasto slonel ob šanku.

[aaaaah ]

Ne glede na to, kako ga je mikalo, da bi vsaj malo poškilil proti Adrienne, ki je v tistem trenutku v roke sprejela šopek njegovih lilij, je bil dovolj trmast, da je vztrajal pri svojem kuhanju mule. Če je že bila tako pametna pa naj bo pač po njeno, sploh ni vedel, zakaj mu je vse skupaj tokrat prišlo tako do živega, saj je bil ponavadi precej imun na njune nesporazume in neskončna zbadanja. V mislih si je predstavljal njeno zavijanje z očmi, njeno komentiranje, igranje rahločutne gospodarice, ki ima vedno bolj prav od njega. Sam pri sebi je ob tem tiho zavzdihnil in spet globoko pogledal v kozarec, čeprav mu tudi viski ni več tako zelo teknil kakor prej. ''Sranje,'' je tiho sam pri sebi zamrmral in za nekaj trenutkov zaprl oči, saj se nikakor ni mogel spraviti nazaj k sebi, v podobo hladnokrvnega Diega, kateremu nihče nikoli ni mogel do živega. V glavi se mu je rahlo zavrtelo, da se je z roko moral oprijeti pulta, nato pa je za seboj nepričakovano zaslišal Adriin glas, ki je bil daleč od tistega, kakršnega bi pričakoval. Potiho se je posmehnil njenim besedam in še naprej odvračal svoj pogled proč od nje, niti se ni imel namena obrniti in se veseliti dejstva, da ji je bilo darilo dejansko všeč. Sicer pa.. le kako naj ji ne bi bilo? Bolj izbrano ne bi moglo biti. In ona je trdila, da posveča ljudem okrog sebe premalo pozornosti.. Na ustnicah je že imel pripravljen precej piker komentar, ko ga je njeno naslednje dejanje ujelo popolnoma nepripravljenega. Adrienne ga ni nikoli objemala. Pa tudi on nje ne. Navsezadnje to nista bila onadva, takih stvari pač nista počela, kot da se za ljudi njunega kova to ni spodobilo. Toda sedaj sta bila vsem na očeh in daleč od tega, da bi izgledala kot dva surova mafijska šefa. Po nekaj trenutkih objema pa se je končno razblinila tudi vsa njegova trma, da je pustil nenavadni toplini, da je naselila njegove prsi, Adrienne pa vrnil 'objem' tako da je z dlanjo pokril njeno roko, s katero ga je objemala preko vratu. Za trenutek je zaprl oči in se sam pri sebi na nek način žalobno nasmehnil, pri tem pa se povsem nevede nekako naslonil nazaj v njeno naročje, v katerem bi vsaj v takem stanju, v kakršnem je bil, lahko ostal za vedno. Vse v njemu je nekako jokalo skupaj z njo, čeprav bi sam pretakal svoje solze za nečim povsem drugim; nečim, kar ni imelo nobene zveze s tem, kar se je dogajalo tu. A glede na to, da je moral tu igrati nekega vzvišenega gospoda, se mu je dokaj hitro uspelo prisiliti, da je odrinil svojo žalost nekam na stran in si na obraz priklical šibek smehljaj. ''Kdo se prilizuje zdaj?'' je naposled le uspel komentirati njene besede v stilu starega hudomušnega Leona, čeprav je bilo njegovo srce daleč od tega, da bi se ob tem iskreno zabavalo.

((iiii ))