Scarlett Enclave

[wiii ]

Adrienne ni nameravala oditi ne da bi Leona vsaj malo omehčala. Zato je kar visela okrog njegovega vratu in tiho točila solze v njegovo obleko, ne meneč se za vsa zijala okrog njiju. Počasi je začutila, da se je Leonovo napeto telo sprostilo in hip za tem je že začutila njegovo roko na svoji. Ni minila minuta, ko se je Leon naslonil nanjo, in vedela je, da je vse pozabljeno. Takoj se je počutila bolje, ko pa je postregel še z eno izmed svojih pripomb, se je morala zasmejati.
"Kaj je? Misliš da jaz pa nimam vesti?" je z nasmeškom zamrmrala v njegovo ramo in se potem počasi vzravnala, pri tem pa pazila, da Leon ni padel po tleh. Bilo je očitno, da se ga je viski že malo prijel in da ni bil več tako zelo stabilen. Stopila je do točilnega pulta in se naslonila nanj, se ozrla k Leonu in se nasmehnila.
"Še enkrat hvala za darilo. Je... neprecernljivo." je dejala iskreno in se še enkrat zazrla čez ramo na oder, kjer je sijala njena nova slika v vsej svoji veličini. Pogled ji je še enkrat zdrsnil preko vrat in nato po klubu, kjer so se vsi spet počasi vrnili k svojim prvotnim pogovorom, osramočeni nad svojim zijanjem. Hitro si je obrisala mokra lica in se pogledala v ogledalo, ki je teklo vzdolž stene za šankom. Izgledala je že boljše, a svetloba v klubu je bila tako ali tako zadimljena da nihče ne bo opazil.

Vrnil ji je nasmeh, čeprav ga ni mogla ravno videti, potem pa že začutil, kako se je počasi začela odmikati od njega. Sedeč na barskem stolu se je zato spet nagnil naprej in se z eno roko naslonil na šank ter se s telesom rahlo zasukal v njeni smeri, da bi jo lahko končno pogledal v oči. ''Malenkost, šefica,'' je odvrnil rahlo hudomušno in sledil njenemu pogledu proti odru, kjer se je nahajalo njegovo darilo, sedaj vsem na očem, kar je bil pravi obliž za njegov ranjen ponos in ego. Pri tem je zalotil še nekaj poslednjih zijal, ki so se nato kmalu posvetile svojim sogovorcem, svoj namuznjen nasmešek pa spet počasi obrnil proti Adrienne. Šele sedaj mu je v oči padel njen objokan obraz, ki bi ga prav gotovo še lahko komentiral, če se mu ne bi zaradi celotne situacije to zdelo nekoliko neprimerno. Njegovo oko je ujelo ostanek ličila, ki ni bil na svojem mestu, a ni vedel, kako naj bi se ga lotil, glede na to, da mu je zaradi vsega skupaj počasi postajalo nerodno ali pa vsaj nelagodno. Toda prav dolgo ni mogel zdržati. ''Amm.. lahko?'' je vprašal in se z roko stegnil nekam proti njenemu obrazu. ''Nekaj ti je ostalo,'' je mrmraje pojasnil in se medlo nasmehnil, potem pa se s prsti previdno dotaknil njene ličnice in z nje otrl sled ličila. ''Tako. Boljše..'' se je nasmehnil in se ozrl proti ogledalu, kjer sta bila ujeta njuna dva obraza, nato pa počasi povesil svoj pogled skupaj s svojo roko. ''Saj zdaj greš lahko nazaj. K svojim gostom in to. Po darila.. Navsezadnje je to tvoj večer,'' je dejal še vedno v taistem medlem nasmešku, kakor da bi res potrebovala njegovo dovolilnico.

Adrienne se je nasmehnila ob Leonovem komentarju, vesela, da je vsaj nekaj po starem, pa čeprav ji bo vse skuapj precej hitro najedalo. No, pa saj Leon se bo tako ali tako hitro spet vrnil nazaj v Miami in bosta oba spet srečna za nekaj časa.
Malce je trznila, saj ni pričakovala Leonove roke tako blizu svojega obraza - sploh ker je bila z misli še vedno povsem drugje - potem pa kratko pokimala in počakala, da je odstranil, kar ji je še ostalo na obrazu od sledi solza. Nasmehnila se je v zahvalo in si še enkrat šla z dlanema čez obraz, potem pa še sama pogledala v ogledalo kot malo pred njo Leon.
"Nikamor se mi ne mudi. Sicer pa... zdi se mi, da so se že zaposlili." je dodala, ko je ošinila prostor. Res so bili vsi spet zaposleni, zato je sedla poleg Leona na stol in naročila še en Mojito. "Sva pa žurerja in pol..." je dodala v smehu in ga pogledala. Pa saj bi sama mogoče še hodila okrog in klepetala, če je ne bi skrbelo, zakaj Aarona še ni. Gotovo se je kaj zgodilo z Jayem...

Chris bi se povsem brezbrižno oziral okrog po klubu, medtem ko bi čakal, da April da darilo svoji šefici, če ne bi zaslišal glasnega vzklika. Presenečeno in z rahlo privzdignjenimi obrvmi se je zazrl v tako imenovanega Leona. Ni ga videl prvič, a ni vedel, da sta z April tako dobra prijatelja. Nenadoma se je postavil v precej defenzivno držo ob April, roke prekrižal pred seboj in zrl v očitno dobrega prijatelja z dobro mero nezadovoljstva, ljubosumja in presenečenja hkrati. Počakal je, da sta se končno spravila narazen, potem pa pogledal April s takšnim pogledom, ki je bolj ali manj prosil za pojasnitev pravkar minulega dogodka. Leona medtem že ni bilo več z njimi. Počasi je pokimal njeni razlagi in se potem zazrl v očitno prav tako presenečeno Adrienne nasproti sebe.
Nekaj časa so se le trapasto gledali v nelagodju, potem pa ju je z April Ad kmalu pustila sama. "Greva iskat nekaj za popit?" je kmalu za tem predlagal Chris. Stati na mestu in gledati nič se mu je zdelo malce neumno. Opazil je mizo, na kateri se je v ozkih kozarcih penil šampanjec, ob njem pa so v posodah ležeče jagode, oblite s čokolado, čakale, da si ljudje postrežejo z njimi.
"Poznaš še koga?" je vprašal bolj zato, da bi bil naslednjič pripravljen na morebitne moške, ki bi skakali po April kot pa zato, ker bi ga res zanimalo. Upal je le, da ga vprašanje ni izdalo.

April se je po srečanju počutila precej trapasto. Leona res ni videla že dolgo časa in vedela je, da je bila njena reakcija napačna. Tukaj je bila vendar s Christianom, a dobro je vedela da med njima z Leonom ni ničesar več. Dvomila je, da je sploh kdaj resnično bilo. Skoraj preslišala je Adrienne ko se je opravičila in odšla in odsotno pokimala Chrisu ter mu sledila do miz s šampanjcem. Vzdignila je enega izmed kozarcev in izpila hladno tekočino, ter čutila kako ji je osvežilo grlo. "Chris..." Tiho je zavzdihnila in se počutila kot da mu mora dati nekakšno obrazložilo, opravičilo, karkoli. Potegnila ga je malce na stran in ga opravičujoče pogledala. "Najbrž je bolje za oba, če ti kar takoj povem da zveze in moški niso nikoli bile moja močna stran..." Požrla je slino, nevedoč kako naj nadaljuje. "Težko ti razložim vse v enem večeru..." Njene misli so skočile na njenega očeta in zaprla je oči, kot da bi hotela pregnati grde spomine in jih kasneje zopet odprla. "Ampak upam da boš dovolj potrpežljiv, da ti bom sčasoma vse razložila." Je tiho končala in zavzdihnila. "Leon ni nič več kot samo dober prijatelj, to ti lahko zagotovim. Medtem ko je... včasih... med nama res bilo nekaj več, vsekakor to ni preraslo v kakšno ljubezen ali kaj podobnega.. Bila sem samo.. presenečena, da ga spet vidim." Nasmehnila se mu je in se na vprašanje ozrla naokrog. "Ne.. dvomim da bom danes še koga tako srečala. Mislim, da je bilo dovolj presenečenj za en večer. Kaj ti praviš?"

Chris je tiho pograbil enega izmed kozarcev in žejno naredil požirek prav prijetno ohlajene pijače, ki ga je nežno požgečkala po grlu, ko je pogoltnil zajetno količino penečega vina. Ravno se je ozrl stran od April, ko ga je ta nagovorila in ga potegnila za seboj malce stran od ljudi. Z zbeganim izrazom na obrazu jo je nekaj časa samo gledal, potem pa počasi le pokimal. Po eni strani jo je razumel. Tudi sam ni imel kakšne prevelike sreče z ženskami, glede na to, da je njegova edina ljubezen sedaj v Evropi, kamor je odšla po ločitvi od Chrisa. Da sploh ni omenjal govoric, da ima celo sina. Po eni strani ga je hudo mučilo, da bi izvedel, če je to res, a se ni želel navezati na osebo, ki na koncu sploh ne bi obstajala, pa če si je to še tako želel. In vse skupaj je nekako želel povedati tudi April. Da bi razumela. A je vseeno ni prekinil ampak ji je prisluhnil, da je povedala do konca.
"Že vredu..." je skomignil in naredil še en požirek. Pomislil je, da to ni bil ravno dovolj dober odgovor, zato je še dodal: "Mislim... meni se nikamor ne mudi. Ne bi rad zafrknil še ene možnosti, če sem jo že dobil," je rekel s komaj opaznim nasmehom in potem prikimal v strinjanje z njenim vprašanjem. "Eno presenečenje je povsem dovolj, ja," je dodal.

Ad

Nasmehnil se je njenim besedam in bil sam pri sebi tokrat resnično vesel, da ga je še vedno lahko tako dobro prenašala. Ko si je sama naročila še eno rundo koktejla, je sam z bežnim gibom roke odklonil natakarjevo ponudbo, da bi mu ponovno dotočil. ''Vedno narediva celo sceno,'' se je v bežnem smehljaju strinjal z njo in ji tudi sam vrnil pogled. Pri tem se je v mislih za trenutek vrnil nazaj v Miami, vendar pa se ob spominu na Silver kaj hitro spet osredotočil na sedanjost, natančneje na Adriin obraz. ''Kje imaš pa Jaya nocoj?'' jo je vprašal kar tako, da bi nadaljevala pogovor, četudi jima to ponavadi ni šlo najbolje od rok. S pristnim zanimanjem je čakal na njen odgovor, medtem pa svoj pogled za trenutek preusmeril nekam na drugo stran prostora, kjer se je zadrževala April skupaj z nekim moškim, za katerega se mu je zdelo, da ga je že nekje videl. ''Kdo je tisti tip. Z April?'' je zato mrmraje vprašal Adrienne, pri tem pa nekoliko zožil svoj pogled. Že res, da so bile vezi med njima pretrgane, vendar pa je njegova zaščitniška nastrojenost ostajala.

Adria je zamahnial z roko in prhnila. "Hej, nekdo jo mora." je skomignila. "Sicer pa si midva to lahko privoščiva." se je zasmejala in se zahvalila za ekspresno hitro narejen mojito in žejno odpila dva požirka. Kozarec je odložila nazaj na pult, kjer je bil lesen podstavek za kozarce, in se spet obrnila k Leonu.
Vprašanja nekako ni pričakovala, saj z Leonom nista klepetala o tako navadnih rečeh. A to ni bilo najbolj čudno. Isto se je namreč spraševala tudi sama. Kot da bo v tistem trenutku vkorakal v klub, je ošinila vrata, potem pa se spet precej razočarana obrnila nazaj k Leonu.
"Bil naj bi z Aaronom." je počasi izdavila. Ker je sama imela toliko dela z zabavo, ga je pustila pri Aaronu, a do sedaj bi že zdavnaj morala priti sem. Ošinila je stensko uro, potem pa spet pogledala Leona. "Upam samo, da se jima ni kaj zgodilo..." je rekla z malce tresočim glasom in pobrskala po svoji torbici za telefonom. Na njem ni bilo nobenih sporočil ali oznak zgrešenih klicev, zato ni vedela, ali naj jo skrbi, da jih ni, ali naj bo ob tem olajšana. Odločila se je počakati do desetih, potem pa, če ju ne bo, res zagnati celega hudiča, pa če pokvari lastno zabavo.
Iz misli jo je iztrgalo naslednje Leonovo vprašanje in sledila mu je s pogledom do April. "Ammm... Christopher. Ali pa Christian. Nekaj od tega..." je skomignila. "Zdravnik, se mi zdi." je dejala. Če si je njegov obraz predstavljala v mapi za zaposlene v njenem predalniku, se ji je zdelo, da je bil v predalu z oznako 'ostalo osebje' in pod razdelkom 'zdravniki'. "Zakaj?" je vprašala, prepričana, da sploh ne bo dobila odgovora - če pa že, pa verjetno ne iskrenega.

''To pa res,'' se je smeje strinjal, potem pa pomislil na čase, ko še ni bil na tako visokem položaju, da bi si lahko sploh karkoli privoščil. Leon je opazil njeno živčno pogledovanje, ki je samo potrjevalo njegove sume o Adriini zaskrbljenosti. ''Z Aaronom, kaj?'' je zamišljeno zamrmral, ko je omenila ime njegovega najboljšega prijatelja. ''Sta si vidva še vedno blizu?'' je vprašal, ne da bi se mu pri tem oglasila slaba vest, čeprav bi jo bilo po njegovi avanturi z Ad povsem upravičeno za pričakovati. ''Ah, ne skrbi, Ad. Prepričan sem, da sta v redu. Aaron pa res ni tako nesposoben, kot izgleda,'' se je malce pošalil, da bi jo na ta način poskušal vsaj malce pomiriti, saj ni niti malo dvomil v njeno skrb za lastnega sina. ''Resno mislim,'' je še dodal, ko je v roke vzela telefon, ter ji pri tem v zagotovilo svojo toplo dlan narahlo položil na ramo.
''Zdravnik, kaj?'' je zamišljeno zamrmral, ne da bi svoj pogled odmaknil od moškega, ki je sedaj klepetal z April in se pri tem zadrževal v njeni neposredni bližini. Adriino naslednje vprašanje je pri tem skorajda preslišal, saj je bil veliko bolj osredotočen na razmišljanje v zvezi s tem, s kakšnim karakterjem se ji je uspelo tokrat zaplesti. ''Kar tako,'' je naposled končno odvrnil, ne da bi se pri tem trudil skomigniti z rameni. Navsezadnje si ga je resnično želel malce preveriti. ''saj veš tisto – lepa dekleta ljubijo barabe,'' je nato dodal, ne da bi se takoj zavedel, da to ni bila edina zveza, kateri bi te besede odlično pristajale.

Adrienne je odsotno pokimala, prevez zaposlena z lastnimi skrbmi, da bi lahko dojela ton leonovega glasu ob vprašanju. Šele naslednje vprašanje je poskrbelo, da se je zazrla v Leona s preiskujočim pogledom, preden je počasi pokimala.
"Ja, zaenkrat še." je dejala in mu namenila svareč pogled, za katerega je bila več kot stoodstotno prepričana, da Leon ve, kaj pomeni. Ni ji bilo tuje, da sta se z Aaronom poznala in bila prijatelja. Mogoče je naredila prav, da je Leona poslala v Miami. Manj kot sta se tadva videla, bolje je bilo zanjo. Malce je prhnila, ko je s svojim načinom tolažbe spet pokazal svojo neresnost, potem pa vseeno počasi pokimala, ko je na svoji rami začutila njegovo močno dlan. "Vem ja..." je pokimala z glasnim vzdihom in se potem spet ozrla za njim proti April in njenemu spremljevalcu.
"Mhm..." je zamrmrala glasno ter mu dala vedeti, da je ni prepričal, pri tem pa zmajala z glavo, ko ga je pogledala. Saj bi ga vprašala, katerega dekleta tukaj še ni pobližje spoznal, ampak se je odločila, da ji trenutno premirje bolj ustreza in da bo časa za zbadanje še več kot dovolj.
"Mja... Znana zgodba, kaj?" se je medlo nasmehnila in pogledala svoje dlani. "Ampak zdi se mi, da gre pri Apil in temu... Kakrkoli že je, za nekaj drugega." je skomignila. "Konec koncev on ni baraba. Ali pa vsaj ne taka kot vsi ostali." se je popravila.

''Nič ne bom rekel,'' je Leon takoj uganil, kaj naj bi tisti njen svareč pogled pomenil. ''Čeprav ti pa kar povem, da sem bil vedno mnenja, da Aaron ni tvoj tip,'' je še dodal in skromno skomignil češ, da je to samo njegovo mnenje, katerega se ponavadi ne upošteva. Sedaj se je spominjal, kako se je takrat sam pri sebi smejal, ko je izvedel za njuno malo romanco, in še vedno je bil mnenja, da enostavno ne pašeta skupaj.
Ob njenem mrmranju jo je zgolj ošinil s pogledom, saj ji resnično ni imel namena na dolgo in široko pojasnjevati, kaj se je v tistem trenutku pletlo po njegovi glavi. Navsezadnje ga tako in tako ne bi razumela.
''Tell me about it,'' je zamrmral malce nejevoljno, ko se je naposled tudi sam zavedel, da tista 'zgodba' bolj kot čemurkoli drugemu pristaja njima s Silver. Oziroma je glede na to, da je bilo sedaj med njima resnično vsega konec… ''Tega ne veš,'' je Leon hitro prhnil v odziv na njene besede, pa tudi zato, da bi sam sebe ponovno zamotil. ''In če bi bolje poznala April..'' je nadaljeval, nato pa se ustavil, saj ni bil prepričan, zakaj bi moral Ad pravzaprav pojasnjevati take zadeve. ''Reciva samo, da me iz upravičenih razlogov skrbi njeno izbiranje moških,'' je namuznjeno zaključil in spet pogledal Ad. ''In ne – jaz nisem bil napaka.''

"Bolje zate." mu je povsem resno odgovorila Adrienne, ne meneč se za to, da je vse skupaj mogoče izpadlo precej kot grožnja kot pa kaj drugega. Nasmehnila se je in pokimala.
"Ja, vem, Leon, in tega niti nisi znal ali pa mogoče hotel skrivati." je pokimala, povsem seznanjena s tem, kaj si o njej in Aaronu misli Leon. "In glede tega... No, lahko pustiš nama, da sama presodiva s tekom časa, če je res tako." je dodala. "Ampak ko si že tako pameten... Kdo pa bi bil primeren zame?" je vprašala z resničnim zanimanjem, saj je, ne glede na vse neumnosti, ki so ponavadi letele iz njegovih ust, to res želela slišati. Ni znala pojasniti, zakaj, a nekako je bilo to pomembno. Z nasmeškom ga je pozorno opazovala, odločena, da dobi odgovor ne glede na vse metode izogibanja, ki bi jih mogoče poizkusil.
Namuznila se je njegovemu nenavadnemu obnašanju, ki ga je kazal kot da bi obračal stikalo, potem pa prekrižala roki pred seboj in ga z medlim nasmeškom na obrazu opazovala. Počasi je pokimala.
"Oh ja, popolnoma razumem." je dejala in pri tem komaj zadrževala smeh. Kotički njenih ustnic so bili zavihani v nekakšnem prebrisanem nasmešku, ko je spet pokimala. "Ja ja, seveda ne. Ti si tako ali tako... popoln. Zato pa sloviš kot ženskar, si trenutno samski in..." je dejala še vedno z nasmeškom, a se je raje ustavila. Vedno ji je metal naprej, da je ona tista, ki je začenjala temo o Silver, zato se je še pravi trenutek ustavila, da ne bi rekla česa, kar bi sodu spet izbilo dno.

''Ne skrbi zame. Aaron mi ne bi hotel storiti žalega,'' je v sarkazmu odvrnil nazaj in jo namuznjeno pogledal. Le kaj bi naredila, če bi izdal njuno malo skrivnost? Morda niti ni želel vedeti. ''Me veseli, da si bila tako pozorna do mene,'' je odvrnil nekako v še vedno istem tonu kot prej. Ob njenem nadaljevanju pa se ni mogel vzdržati smeha. ''Vidva.. presodita..'' se je zasmejal, a bil nato kaj kmalu prekinjen z vprašanjem, na katerega pa po pravici povedano niti ni imel pripravljenega odgovora. ''Primeren zate? Hmm..'' si je z glasnim razmišljanjem poskušal pridobiti malce več časa, medtem ko si je gladil brado in opazoval nič kaj pretirano zanimiv strop. ''Mislim, da še nisem srečal take osebe,'' je nato poznavalsko odvrnil in ji namenil samozavesten pogled. Tako hitro se ji pa tudi ni imel namen pustiti, četudi je bila na dobri poti, da mu prevzame zadnjo besedo.
Od strani jo je rahlo svareče opazoval, saj je bilo za pričakovati, na katere tipke bo skušala sedaj zaigrati samo zato, da bi mu prišla nazaj do živega. ''In bo tak tudi ostal,'' je dokončal njen stavek precej bolj mračno, kot je sprva nameraval. Zatem je pustil, da je nad njima za nekaj trenutkov obvisela tišina, nato pa sam pri sebi trpko zavzdihnil. Le zakaj bi se še naprej pretvarjal? ''Zapustila me je, Adrienne. Za vedno,'' je dejal žalobno in narahlo sklonil pogled, ne da bi pri tem pomislil na to, kako zelo nesmiselno je vse skupaj zvenelo za Adrienne.

Adrienne se je zasmejala in privzdignila obrv. "Kdo pa je omenjal Aarona?" je vprašala. Pustila je, da je vprašanje obviselo med njima, potem pa mu s širokim nasmeškom samo pomežiknila, preden je spet naredila požirek.
Narahlo ga je butnila v ramo in ga grdo pogledala. "Ti boš meni govoril o tem..." je dejala malce užaljeno. Kako ji je sploh lahko prišel do živega? Zakaj se še ni navadila, da ga popolnoma ignorira? Z vzdihom mu je spet prisluhnila in se potem nasmehnila.
"Spretno..." je dejala ob njegovem izgovoru. "Kakorkoli, če ga srečaš pred mano, mu kar daj mojo številko." mu je pomežiknila in naredila še en požirek, preden je odložila kozarec nazaj na pult za njima. Pokimala je v pozdrav dvema starejšima moškima, ki sta bila očetova prijatelja in sta bila povabljena edino zato, ker sta vsako leto 'darovala' zajeten kup denarja za 'razvoj zdravil'. Ko sta odšla, je spet posvetila pozornost temnolascu poleg sebe.
"Ok..." je dejala v bran in dvignila roke, a nasmešek z njenega obraza ni izginil. Vsaj ne do takrat, ko je Leon spet spregovoril. Čez Adriin obraz se je najprej sprehodilo presenečenje, ki je bilo posledica begajočega stavka, a kmalu je Ad dojela in povezala vse skupaj.
"Oh... Leon..:" je dejala potem tiho, še vedno malo presenečena. Ni bila prepričana, kaj naj še reče, zato je samo stegnila roko in jo položila na njegov hrbet.

[a to je res? mislm, ne bo nč?]

@ Chris

April je olajšano izdihnila ko je bilo videti, da Chirs ne bo pretirano jezen zaradi njenega "srečanja" z Leonom. "No.. potem pa se bova nekega dne.. nekam vsedla, in si povedala čisto vse." Je tiho rekla a mislila vsako besedo. Ob njem je imela nenavadno željo daz njim deli vse skrivnosti, kljub vednosti kako zelo nevarno je vse skupaj. Ne življensko nevarno, njene skrivnosti niso bile tako pomembne. A April je vedela kako hitro se lahko ljudje obrnejo stran od nje, ko jim pove kaj vse je prestala ali pa se do nje začenjo obnašati pomilovalno, nekaj kar je sovražila bolj kot vse. Pogledala je v svoj in njegov kozarec in opazila da sta oba prazna. Hotela ga je vprašati, ali bi mogoče še en kozarec, ko se je v trenutku premislila in na obraz ji je hušknil majhen nasmešek. "Si.. mogoče za ples?" Ni čisto vedela kaj jo je pičilo, da ga je vprašala a kar naenkrat je imela nenadno željo da bi plesala, ko se je v ozadju zaslišal Frank Sinatra in njegova večna 'Let it snow, let is snow, let it snow' ki je že naglašala prihajajočo zimo. November je bil vedno bolj mrzel in ljudje so samo še čakali prve snežinke.

Ad

''Saj to sem rekel samo zato, ker vem, da bi me ti slekla iz kože prej, preden bi Aaron sploh dojel, kaj mu pravim,'' je odvrnil nazaj in sam pri sebi dramatično zmajal z glavo, češ kako nemogoča je.
''Hej, danes si dama. Obnašaj se že temu primerno,'' se je pritožil nad njeno 'grobostjo', pravi komentar pa zadržal pri sebi, saj je imela navsezadnje prav. Kako razsodna pa je bila njegova zveza s Silver? ''Oh, bom, bom,'' je pokimal na njene besede, zadovoljen, da je zmagal tudi v tej rundi njunih številnih besednih bojev. Zatem sta do njiju pristopila dva starejša moška, katerima Leon ravno zaradi starosti ni posvetil pretirane pozornosti, saj sta delovala vse preveč uradno, da bi ju lahko kakorkoli povezal z Adrienninim skrivnim privatnim življenjem.
Žalost, ki jo je že cel večer skrival za masko svojega 'tipičnega obnašanja', se je končno izrazila na njegovem obrazu, ki je bil sedaj sklonjen nekam proti njegovemu prsnemu košu. Ob tem je nekajkrat glasno posmrkal in dovolil, da ga je Ad ob tem s svojim dotikom poskušala potolažiti. ''Mislim.. saj vem, da sem jo jaz zapustil prvi. Ampak potem sva se čisto slučajno srečala in šla k meni… In vse je bilo popolno, vse bi bilo popolno, pa je odšla..'' je jokavo poskušal pojasniti, kaj je pravzaprav mislil s tistim stavkom, ne da bi se prav dobro zavedal svoje ranljivosti, saj mu je alkohol že stopil dovolj v glavo, da je izgubil voljo do tega, da bi se še naprej trudil držati znotraj meja svojega neprebojnega obzidja.

((kaj te briga ))

[konjska figa dej no ]

Adrienne se je zasmejala in zmajala z glavo. Včasih ni vedela, kaj naj mu sploh reče, saj ni vedela, kako resen je glede kakšne stvari. Tako je ostala pametno tiho, preden bi se po nepotrebnem osmešila. In to pred Leonom, osebo, ki ji ne bi dala miru še mesec ali dva, če bi se kaj takega zgodilo.
"No no... Videz vara, Leon, ampak saj ti to že veš." ga je 'okarala' kot majhnega otroka, ki kljub učenju pe vedno ne zna vsega. Ob njegovem zadovoljnem pogladu je samo zmajala z glavo in si mislila, kako malo je potrebno, da zadovoljiš nekoga. Tiho je zavzdihnila in tokrat pustila, da je bilo po njegovo, potem pa naredila še dva požirka ledene pijače.
Ob njegovem nenadnem izlivu čustev ni vedela, kaj na stori. Nikoli nista bila tako zelo odkrita, še posebej pa ne Leon, ki je bil ves čas kot iz titana, kot kip..., in Adria se je počutila malce nelagodno. Njena roka je še vedno počivala na njegovem hrbtu in počasi ga je pogladila. Pomignila je bližajočemu se dekletu, naj se spoka. Ni je ravno brigalo, kaj si mislijo o njej, samo da ne bi kdo slišal, kaj je imel za povedati Leon. Če ne drugega, bi na koncu ugibali ne samo o njegovi primernosti za šefa ampak tudi o Adriini presoji ljudi, ker ga je postavila na ta položaj.
"Am... Leon... Sploh ne vem kaj naj ti rečem." je dejala čez čas iskreno in zdrsnila z roko čez njegov hrbet do desne rame in ga na pol objela - že drugič ta večer. Bil je tako... čuden občutek. Res ni imela pojma, kaj bi mu rekla. Vedno mu je solila pamet, tokrat pa je ostala brez besed.

((firbec ))

Biti priča Leonovemu čustvenemu zlomu je bilo približno nekaj takega, kot biti priča padcu meteorja: nepredstavljivo in malodane nemogoče. A vse to, kar se je v zadnjem času dogajalo z njim, je bilo enostavno preveč, celo zanj, da bi lahko to prav dolgo nosil v sebi. Sploh zato, ker je vedel, da ni imel več nikogar, komur bi take stvari lahko zaupal. Še enkrat je trpko zavzdihnil in pustil, da so se mu v očeh nabrale solze bolečine, katerim pa Leon ni pustil, da bi se izlile čez rob. ''Kaj pa to, da sem kreten?'' je samopomilujoče odvrnil in svoj obraz osramočeno obrnil k Adrienne, ki se je medtem zopet znašla blizu njega. ''Mislim.. samo poglej me…'' je zamrmral in še enkrat glasno posmrknil, ne da bi se pri tem menil za ponovno vzbujanje javne pozornosti. ''Jaz, mafijski šef, zaljubljen v FBI preiskovalko. Imel bom že drugega otroka, ki ga po vsej verjetnosti nikoli ne bom mogel v živo spoznati. Nimam družine, nimam prijateljev.. Niti psa nimam! Moja današnja spremljevalka je v zaporu, moje ljubice zahtevajo vedno več denarja… Zakaj je življenje tako nepošteno?'' se je v eni sapi potožil v zvezi z vsem, kar mu je tisti trenutek prišlo na pamet, pri tem pa je seveda gladko pozabil na to, da njegova 'dva otroka' še nista bila zapisana v Adriinem registru, kakor naj bi tudi ostalo…
''Veš, včasih sem imel vse... Ženske so me ljubile, meni pa je bilo vseeno zanje…'' je spet spregovoril in se sam pri sebi bridko posmehnil, nato pa dvignil svoj pogled. ''In celo sedaj bi lahko imel katerokoli izmed njih,'' je zategnil in z roko pri tem pomignil po prostoru '' – a nobene nočem,'' je melodramično zaključil in pustil, da mu je roka omahnila nazaj v naročje. ''Nobene nočem..'' je prazno ponovil in se odsotno zazrl predse.

[zamerm]

Adrienne je še vedno rahlo zbegano in precej nemočno zrla predse, ko se je Leon slednjič le obrnil k njej. Njegov izraz na obrazu jo je šokiral, ko je v njegovih večno iskrečih očeh zagledala sledi solza. Malo jo je stisnilo pri srcu, ker še vedno ni bila prepričana, kaj naj mu reče, da bi mu lahko pomagala.
"Tega ti pa res ne morem reči. Niti nočem." je dejala pomirjujoče. "Saj včasih si res, ampak za povsem druge stvari..." je dodala s komaj opaznim nasmeškom na obrazu in zavzdihnila. Svojo roko je še vedno pustila počivati na njegovi rami, ko ga je potrepljala.
"Hej, vsi imamo skrivnosti in spodletele odločitve v našem življenju. Ampak ne smeš pustiti, ta te kaj takega potegne s seboj na dno. Ker potem tam tudi ostaneš." je dejala. Prisluhnila je njegovemu monologu, ki bi jo pahnil v nelagodje, če je ne bi zmotil manjši detajl. 'Dva otroka?' Ad ni imela pojma, če je sploh slišala prav, ampak ni želela drezati vanj več kot je bilo potrebno. Že to, da se je odprl prav njej, je bilo več kot neverjetno, zato ni hotela prekiniti tega čudežnega trenutka z nepremišljeno izjavo. Malo tesneje ga je stisnila k sebi, saj spet ni vedela, kaj naj mu reče na njegove besede. Ozrla se je okrog sebe. Spet sta nase pritegnila pozornost polovice kluba, a nekako je to sploh ni brigalo.
Ko je pogled dvignil in se zazrl čez klub, mu je Adria nezavedno sledila s svojim pogledom, potem pa zavzdihnila in bolj sebi kot njemu jedko zamrmrala: "Nesojena ljubezen nas vedno najbolj ubije..." Pogledala ga je, potem pa se komaj opazno spet nasmehnila. "Hej, party breaker, bi rad šel od tu?" je vprašala.

Po tem nepričakovanem izlivu čustev se je počutil veliko bolje, predvsem pa lažje, ker se mu ni bilo potrebno več skrivati za masko nekoga, ki je bil kar se tiče tega trden in stabilen kakor skala. Že res, da se je tudi njemu zdelo vse skupaj malce čudno, ker se je pri vseh teh ljudeh naposled zlomil ravno pred Ad, a saj mu drugega niti ni preostalo. Kakor je rekel – sedaj ni imel več nikogar. Ostal je še celo brez utvar, da se bo nekega dne vse obrnilo v novo, boljšo smer. Še nekajkrat je trpko zavzdihnil in prikimaval Adriinim tolažečim besedam, saj se je kljub vsemu zavedal, da mu samopomilovanje ne bo prav nič koristilo. Vedel je, da se bo že čez kratek čas vrnil nazaj v kožo svoje novo ustvarjene identitete, ki ji nič na tem svetu ne more priti do živega. ''Ja.. pravzaprav bi res,'' se je grenko nasmehnil in končno spet dvignil svoj pogled k njenim očem. ''Tako in tako ni kaj prida,'' je še dodal v poskusu, da bi zvenel kot Leon, kakršnega je bila Ad že od nekdaj navajena, globoko vzdihnil, da bi si zbistril misli in počasi zdrsnil s stola. ''Si imela kaj posebnega v mislih?'' se je nato spet obrnil proti Ad, pričakujoč karkoli in upajoč, da ga ni s svojimi besedami želela zgolj nagnati iz kluba.

Ad se je nasmehnila, ko je videla, da se je spet počasi začel vračati v kožo starega Leona, potem pa svojo roko čez njegov hrbet potegnila nazaj k sebi, preden se je zravnal. Pomislila je, kam bi lahko šla - defenitivno je nameravala oditi z njim, sa so ji voščili že vsi, ljubiteljica gneče pa defenitivno ni bila.
"Sprehod čez mesto?" je predlagala, ko je spila mojito do konca in se ob enem oblačila v svoj volneni plašč črne barve, ki se je ujemal z njeno opravo tistega večera.
Še enkrat je ošinila telefon, prepričana, da Aarona tako pozno zagotovo ne bo in pomirjena od Leonovih besed, da jima z Jayem ni hudega, potem pa ga spustila nazaj v malo torbico in pogledala Leona, če se strinja z njenim predlogom.
"Mogoče bo že sneg." se je potem spomnila s svetlečimi očmi in ga pogledala. "Pridi." je pomignila, stegnila svojo roko in stopila proti izhodu.

Ty je pritekel v garažo in se hitro opravičil "Oprosti, da si čakala, saj veš odliti je treba." je z nasmeškom dokončal stavek. Iz žepa je potegnil pravokoten ključ ter pritisnil tipko za odklep. Avtomobil se je tiho oglasil in ključavnica je popustila. Že je odprl vrata in z eno nogo stopli v avto ko se je spomnil, da je agente pod krinko varnostnikov v klubu treba obvestiti o prihodu. "Silver, mi poveš številko enega izmed naših, ki je 'varnostnik'." Sodelavka mu je narekovala številko, ki jo je sproti vtipkal v mobilca. Poklical je in na drugi strani se je oglasil nekoliko tih in preplašen tih glas "Pridemo čez dvajset minut." Ga je kratko opozoril Ty in prekinil. Telefon je pospravil v žep. "Preverimo če radijska zveza deluje, vsi se priklopimo na kanal številka 9 , koda je 1794." Ozrl se je po garaži nato pa kazalec in sredinec leve roke pritaknil k ušesi in zašepetal "Slišite?" Ko je dobil sedem pritrdilnih odgovorov je zavpil "Gremo, akcija! Vozite razpršeno za nama." Je rekel in s dlanjo pokazal na Silver in nase. Vsedel se je v avto ter počakal še partnerko. Hitro je prestavil v vzratno prestavo, nato pa s polnim plinom odpeljal iz garaže. Po najkrajši poti je zapeljal na avtocesto. po poti je prijetno kramljal za Silver in s ostalimi operatvci zbijal šale o nepridipravih. "Ok, zabave je konec..." Je rekel v mikrofon in na parkirišču pred klubom Scarlett Enclave. "... ali pa tudi ne" se je bolj kot ne samemu sebi nasmehnil Ty. V avtu sta počakala še ostalo ekipo, potem pa je pogledal Silver in jo vprašal "Pripravljena?" Sploh ni počakal na odgovor temveč izstopil iz avta ter se še zadnjič ozrl. Ko je bil prepričan da mu vseh sedem sledi je pokimal varnostniku. Slednji je na široko odprl vrata Ty pa je s svojim P99 v levici suvereno zakorakal v klub in se z ramo zaletel v neko mlado dekle, na hitro je je ošinol, nato pa je zaslišal svoje ime. Obrnil se je.

[[Silver ] Presenečenjeeeee! FBI]

''Karkoli,'' je odvrnil nazaj, saj mu ne bi moglo biti bolj vseeno. Vsekakor pa je bil vesel, da se je Adrienne kljub vsemu odločila ostati z njim, saj si resnično ni želel preostanka večera preživeti sam, saj bi to pomenilo, da bi kot po stari navadi končal v kakšni beznici z bogve kakšno družbo. Nič kaj 'deigovsko' torej. ''Čudovito,'' je nič kaj navdušeno vzdihnil v zvezi s snegom, saj mu poznojesenski mraz ni bil več tako zelo všeč kot včasih, ko ga je bil zaradi prebivanja tu še navajen. ''Ampak... tebi bi pa že lahko sledil tudi na konec sveta,'' je še vedno rahlo vinjeno zamrmral, ko se je podal za njo proti izhodu. ''Veš..'' je že hotel začeti, ko ji je sledil proti vratom, ko je njegovo oko nenadoma opazilo visoko postavo, ki po nikakršnih pričakovanjih ne bi smela postavati tam. Vse se je odvilo zelo hitro, a nastala situacija je močno pripomogla k temu, da se je Leon nemudoma streznil, pozabil na svojo žalost in se zavedel, na kaj sta z Ad pravzaprav naletela. ''Hej! Se tako ravna z damo?'' je glasno komentiral način, kako se je oboroženemu FBIjevcu uspelo zaleteti v Adrienne, s tem pa si zagotovil ravno pravšnji trenutek zmede. ''Beži!'' je zavpil Adrienne, ko jo je z roko sunkoma potegnil za seboj, pri tem pa se z vso silo zaletel v moškega s pištolo. Zagrabil je za njegovo zapestje, v katerem je stiskal svoje orožje in ga z drugo roko močno sunil v trebuh. V tem času so se zganili že vsi njihovi varnostniki, da je na vhodu kaj hitro nastal pravi kaos. Z nekaj dobro namerjenimi udarci, ki so bili posledica njegovega večletnega treniranja kickboxa, je odrinil agenta od sebe, potem pa se že obrnil, da bi tudi sam pobegnil, saj je bilo jasno, da tu niso imeli nobene možnosti več. Njegov pogled je pri tem za trenutek obstal pri obrazu agentke, ki se je znašla tik za svojim kolegom, natančneje na njenem izrazu, za katerega bi lahko Leon rekel, da je pripomogel k temu, da jim je že v naslednji sekundi lahko obrnil hrbet, ne da bi pri tem prestregel kakšen metek. ''FBI je tu! Našli so nas!'' je glasno vpil na svoji poti nazaj proti drugemu koncu prostora. Njegov pogled je živčno iskal edino osebo, za katero ga je v tistem trenutku iskreno zaskrbelo, edini obraz, ki je lahko nadomestil obraz agentke na vhodu, na čigar ime si sploh ni upal pomisliti. ''April!'' je glasno zavpil, ko jo je končno ugledal. ''Gremo! Zabave je konec!'' je zavpil, jo zagrabil za zapestje in pri tem ponovno ignoriral njenega spremljevalca, za katerega mu je bilo v tistem trenutku še bolj vseeno, kakor prej. ''Kje je Adrienne?'' je nato panično vprašal in se oziral po klubu, kakor da bo pričakoval, da se bo iznenada pojavila od nikoder z briljantno zamislico o njihovem bregu pred roko pravice.

((uh krneki xD))