Scarlett Enclave

Vse se je zgodilo tako hitro.
Le trenutek nazaj sta s Chrisom hodila proti plesišču, v ozadju se je slišal žameten glas Franka naslednji trenutek pa je klub zajela splošna panika. S konico očesa je videla ljudi, ki so prihajali v prostor in se panično obrnila proti svojemu spremljevalci. "Chris..." Besede kar niso prišle iz ust in tesno se je oprijela njegove roke, da bi se malce zbrala. "Mislim da je bolje, da odideš." Je hitro rekla in se že ozirala za njenimi prijatelji, njene oči pa so se zaklenile na Leona. Videla je, da je z Adrienne, kar jo je malce pomirilo, a njeno srce je divje razbijalo. Ni si mogla privoščiti da bi jo spet ujeli. Ni vedela kdo so bili policisti ki so vkorakali, ni si jih dobro ogledala, a strah jo je bilo le enega med njimi. Začela je hoditi proti izhodu na zadnji strani, ko jo je ustavila ko je zaslišala svoje ime. Obrnila se je na petah in zagledala Leona, ki si je kot temni angel utiral pot do nje. "Leon..." Je rekla z nenavadnim glaosm, za katerega se je spraševala ali je sploh njen. "Kaj za vraga.." A zdaj ni bilo časa da bi spraševala in pustila je, da jo je odvlekel proti šefici. Obrnila je glavo, da bi videla ali ji Chris sledi in se močno oprijela njegove roke, da ji je sledil. Ni ga mogla kar pustiti tu, saj konec koncev ni bil ničesar kriv. "Leon, kaj se dogaja?" Je panično rekla, kot popolnoma druga oseba. Ni se poznala take, nemirne in na koncu z živci. Ob njegovem vprašanju se je z glavo ozrla po ljudeh a težko je bilo razbrati kdo je kdo. Ljudje so kričali, begali sem ter tja, se skušali skriti ali pobegniti. "Pojma nimam." Je obupano rekla in še vedno sledila Leonu, ki jim je utiral pot med množico.

Adrienne se je obrnila proti Leonu, ne preveč prepričana, ali je slišala prav ali ne glede nekega konca sveta, tako da sploh ni videla, kdaj je vstopil v popolno policijsko opravo oblečen moški, kateremu je sledila manjša množica njemu podobnih. Šele ko je trčila v neznanca, se je malce namrščila ob njegovem nič kaj prišel-sem-na-zabavo izgledu. Vse se je zgodilo v stotinki sekunde. Adrienne je komajda opazila cev orožja v neznančevi roki, temne kodre, ki so, kot je še predobro vedela, pripadali Silver in pred očmi ji je zaplesala Rileyjeva slika. Popolnoma je otrpnila in če je Leon ne bi potegnil za seboj, bi verjetno obstala na mestu. Sila, s katero jo je potegnil za seboj Leon, jo je odlepila od tal in stekla je za njim, še vedno vsa trda od strahu. Ni takoj dojela, kaj se dogaja, medtem pa je Leon s poti odstranil že kar nekaj ljudi. Končno se je zbrala in z nekaj glasnimi kriki v 'ogenj' poslala še svoje može, za katere he samo upala, da se ne bodo ustrašili za življenje in zbežali.
Ko je Leonov glas zadonel po prostoru, je končno nastala popolna panika. Ad je z žalostjo v očeh ošinila svojo novo sliko, a se je opomnila, da to res ni najbolj pomembna stvar v tistem trenutku. Kmalu je Leona izgubila izped oči in obstala je sredi na vse strani bežeče množice. Nekaj sekund kasneje je že videla Leona v družbi April, njen spremljevalec pa se je butasto oziral okrog. Ad je jezno prhnila in stekla do njega, ga pograbila za roko in ga povlekla za seboj. Ujela je svoje ime, ki ga je sam bog ve komu v vprašanju postavil Leon.
"Na streho! Tamle!" je pokazala proti zavesam, ki so za seboj skrivala vrata, in stekla s Chrisom za seboj proti vratom. Vodila so na požarne stopnice in na streho. Joeu, enemu izmed svojih dveh najboljših varnostnikov, je poslala sms s kodo, ki je pomenila helikopter, in samo upala, da bo zadeva tam še preden pride FBI do strehe.

[ok js nam popravljala ker si me prehtela, April pa Chrisa še lep čas en bo tko da kr pišmo zanjga ]

((ok recimo da je Chris ostal z Ad, ker sem April navsezadnje 'iztrgal' iz njegove družbe ))

''FBI nas je našel. Ti prasci..'' je Leon odvrnil na Aprilino vprašanje in sam pri sebi jezno zaklel, še vedno trdno stiskajoč njeno zapestje ter živčno ozirajoč se naokrog. ''Ne skrbi. Spravil te bom od tu,'' je skušal pomiriti April, čeprav se mu ni niti sanjalo zakaj. Bil je zgolj neke vrste njegov zaščitniški nagon, da je kot po navadi njeno življenje postavil pred svojega, njeno prostost pred svojo. Še bolj trdno je sklenil svoje prste okrog njene roke in nato končno ugledal Adrienne in njeno gesto, s katero je nakazala pot njihove rešitve. ''Tjale!'' je oznanil in z April v svoji roki stekel proti zavesam, za katerimi je tik pred tem izginila Adrienne skupaj z Aprilinim spremljevalcem, katerega bi po Leonovem mnenju lahko pustili kar tam. Sam se je še enkrat ozrl po kaosu, ki je zavladal v prostoru, po svojih ljudeh, ki jih je čakala negotova usoda, ter preklel dejstvo, da jim je vsem skupaj zmanjkovalo časa. ''Hitro,'' je spodbudil April in počakal, da je smuknila skozi skrivna vrata, nato pa ji skoznja sledil tudi sam. Podoba Silver se mu je v divjem ritmu njegovega utripajočega srca prikazovala pred očmi, a je ob tem zgolj trdno stisnil svoje zobe in se prisilil k preskakovanju po dveh stopnic naenkrat. Končno jima je z April uspelo priti na streho, kjer ju je že čakala Adrienne skupaj z Aprilinim spremljevalcem. ''Bolje zate, da imaš kakšen načrt, Adrienne…'' je zadihano dejal v precej nespoštljivem tonu, kakršen je bil zanj pravzaprav precej značilen, svoj neprizanesljiv pogled pa pri tem preusmeril v zdravnika, ki je bil od vseh skupaj videti še najbolj zbegan.

''Sploh ni problema,'' se je Tylerju hitro na kratko nasmehnila, nato pa segla na sovoznikov sedež, ko je odklenil vrata. ''Okej, samo trenutek,'' je rekla in na kolenih razprla mapo in izvlekla list papirja s številkami, ki mu jo je naslednji hip že glasno narekovala, Tyler pa jo je vtipkal v mobilnik. Pripela se je z varnostim pasom in tudi sama v slušalki preverila, če sliši veh sedem preostalih agentov, ki so bili skupaj z njima. Počakala je, da sta prišla do avtoceste potem pa ju je pokazala vse štiri njune osumljence, ki sta jih morala nocoj spraviti v štab. Čez slabih dvajset minut sta res stala pred novim in že precej odmevnim klubov, v katerem se je nocoj odvijala Adriennina zabava. ''Vsekakor,'' mu je zbrano in resno odgovorila in počakala, da so jima njuni ljudje pomešani med njihove od znotraj odprli vrati. Njena pištola ji je že zdavnaj tičala v rokah, ko je tesno sledila Tylerju za petami. Pri vhodu se je le-ta že zaletel v Adrienne, ki je očitno pravkar odhajala in le zato, ker je bil temnolasec poleg nje nihče drug kot Leon, sta se ji lahko izmuznila, čeprav le za tisti delček sekunde, ki je v takih trenutkih odločilno vplival. Sicer bi že zdavnaj ležal na tleh, s pištolo na tilniku. Mogoče je bila noseča, ni pa bila povsem neokretna, kar je pomenilo, da leta trdega treniranja niso šla nič. Ni se obračala nazaj, je pa prav dobro slišala, da je pri vhodu nastala popolna zmeda, saj so se pravi in tisti preoblečeni varnostniki že zdavnaj spopadli. ''Gremo! Zaprite vse vhode!'' je glasno naročala agentom, ki so prišli skupaj z njima, ki so se ob njenem ukazu že razpršili naokoli, da bi izpolnili ukaz. Leona je že zdavnaj izgubila iz pred oči, saj so se iz vseh strani usuli še preostali ljudje, ki so bili pod Ad in Silver se je naslednji trenutek že borila z gorilo, ki ji je v trenutku nepazljivosti, ko je v vsej tej zmedi iskala še Tylerja, pognal pest v obraz in ji prebil ustnico. Zaradi močnega in dobro odmerjenega udarca, se je komaj obdržala na nogah, vendar je nazaj ulovila ravnotežje in ga najprej z nogo udarila v mednožje, da se je v bolečini stisnil skupaj in ga nato s stranjo iztegnjene dlani udarila v vrat ter ga s tem za nekaj minut onemogočila, saj je nezavesten obležal. Preden bi ga prehodila, se ji je izza hrbta že pojavil naslednji.
Počasi se je le premaknila naprej in ni ji ušlo, da sta nato Leon in Adrienne še z dvema, katerih obrazov Silver ni dobro videla, saj v klubu ni bilo ravno svetlo, pobegnila skozi zaveso, za katero je bila Silver prepričana, da zadaj skriva vrata, ki vodijo nekam na prosto. Vsekakor so odlično izkoristili zmedo, ki se je dogajala za njegovimi hrbti, saj so bili vsi precej zaposleni eden z drugim. Ni odlašala, ko je se je pognala za njimi. ''Tyler! Grem za njimi!'' je zaklicala njenemu partnerju in se med tekom obrnila preko rame, medtem pa se že izmaknila enemu izmed varnostniku, ki je bil od Adrienne in se ji je približal iz strani, da bi jo podrl na tla. Ni si mogla ali sploh smela dovoliti, da bi se enkrat samkrat znašla na tleh. To zanjo vsekakor ni bilo varno. Premaknila se je še za nekaj korakov in nekdo jo je spet hotel ustaviti, saj jo je trdo pograbil za ramo, a Silver se je njegove roke otresla, kot bi bil nadležna muha, potem pa se zasukala okrog svoje osi in ga s krožnim udarcem zadela naravnost obraz, da se je sključeno rahlo opotekel proti njej, da ga je že rahlo nejevoljno potegnila za jopič navzgor, da mu je gledala v obraz in preden bi jo lahko sam udaril, je že desnico stisnila v pest in mu jo dobro namerjeno poslala naravnost v sredino obraz, da je zaslišala, kako mu je počila kost in končno je omahnil, da je padel kot spodsekan hlod, ko ga je spustila. Nihče več je ni napadel in pognala se je skozi vrata ter nato navzgor po stopnicah. Vedela je, da ima zelo malo možnosti, da jih res dobi, saj ji je njen boj vzel preveč časa.

((uh, čist lame xD))

Tyler je od moškega,ki je stal poleg dekleta v katerega se je zaletel perjel močan udarec v trebuh, ki pa ga je k sreči malo ublažil njegov neprebojni jopič. Po nekaj sekundah lovlenja sape se je pobral in sprostil varovalo njegove pištole. Hitro se je ozrl prek celotnega prostora, nato pa orožje prijel z obema rokama in se odpravil preiskat lokal, če bi kje opazil katerega od štirih oseb, za katere sta imela s Silver naloge za aretacijo. Hodil je naokoli in pogledal vsako osebo, ki se je 'skrivala' ali zmedeno tekla po prostoru. Nihče izmed četvorice, ki je morala biti aretirana se Tyu nebi mogel skriti, kajti Tyler si zapomni obraze. Pomikal se je proti točilnemu pultu in se postavil na stran za natakarje. Popolnoma na koncu je opazil močkega in žensko, kako se preplašeno ozirata na okoli v upanju da ju ne bo opazil nihče izmed vladnih agentov. To sta bila brez dvoma Chandler in Abigail. Znova se je komaj da dotaknil ušesa in v mikrofon zatulil "Silver takoj k točilnemu pultu, imam dva. Tudi Reynolds in Carterjeva k pultu." Pristopil je do dvojice in Chandlerjevo roko zvil na hrbtu ter jo vklenil, nato pa še drugo. v tem času se mu je pridružila še partnerka, ki je poskrbela za dekle. "Chandler Aaron Maness aretirani ste zaradi poneverbe uradnega dokumenta in kraje identitete, imate previco do odvetnika, pravico do molka in priporočam vam, da jo izkoristite. Karkoli boste izjavili je lahko in bo uporabljeno proti vam na sodišču!" je zaključil uradno dolžnost ob aretaciji. Tačas pa je k točilnemu pultu prišla tudi agentka Carter, ki je prevzela aretiranega. Ty je pogledal Silver in ji kratko pokimal ter s palcem in sredincem komaj opazno zaokrožil po prostoru in ji s tem pokazal da bo preveril še preostanek kluba

((Bleee )

Celotna situacija se je počasi začela umirjati in na srečo vseh, pa tudi čudežno, ni prišlo do streljanja, ob katerem bi bil epilog povsem drugačen, kot je bil sedaj. Vsak je bil malo 'obtolčen', a nikomur ni bilo hujšega. Še vedno jo je jezilo, da se je morala s tistima dvema moškima toliko zamotiti, da so pobegnili preden bi prišla do vrha strehe, a kar je bilo, je bilo. Pred očmi se ji je še vedno prikazoval Leonov obraz, ko so se njune oči le za hip ujele, vendar je občutja, ki jih je ob tem doživljala, preprosto potlačila nekam globoko v notranjost. Sedaj je imela še polno drugega dela. Za začetek je bilo potrebno aretirati tiste, zaradi katerih sta bila s Tylerjem sploh tu in zaradi katerih je bila izvedena racija. ''Že grem,'' je nato rekla nazaj v mikrofon, ko je preko slušalke zaslišala Tylerja in se napotila k šanku. Iz pasu je snela par lisic in stopila k Abigail. '' Abigail Ciara Davis, aretirani ste…'' je iz notranje strani žepa potegnila nalog o aretaciji in ji ga pomolila pod nos, medtem pa ji že naštevala njene pravice. Nalog je pospravila nazaj, ji stopila za hrbet in ji roke vklenila v lisice. Abigail je 'predala' Reynoldsu, da bi jo odpeljal do avtomobila in kasneje do štaba, kjer jo je čakalo zaslišanje. Tylerju je na kratko pokimala, nato pa se napotila na drug konec, kjer je našla enega izmed njihovih agentov, kako je za nadlahet trdno držal Charlotte, drugi pa prav tako Lucy, saj bi sicer gotovo že zdavnaj izginili. ''Tyler, imam ju,'' je dejala v mikrofon, ki ga je imela zapetega na ovratniku jakne in iz žepa potegnila drug nalog, ki ga je imela za Charlotte. '' Charlotte de Avinon, aretirani ste zaradi suma ropa, pravico imate do odvetnika, pravico do molka in vse kar boste izrekli, lahko uporabimo proti vam…'' ji je naštela njene pravice, z roko segla po drugem paru lisic in ji roke vklenila vanje. ''McGill, kar odpeljite jo,'' je nato naročila agentu, ki jo je že prej prijel in jo sedaj povedel k izhodu.

Tylerju se je na obrezu že poigraval nasmešek saj sta bila dva od štirih že vklenjena v lisice. še vedno pa sta mankali Charlotte in Lucy Pred nekaj dnevi sem jo imel na pladnju pa ni nihče niti zinil o tem, da jo bom moral danes prijeti, danes, ko pa jo iščem pa je ni od nikoder. si je jezno ponavljal v mislih. Seveda je vse to letelo na Lucy. Ravno si je vse skupaj želel povedati šeenkrat a ga je prekinil Silverin glas, ki se je razvil iz slušalke v njegovem levem ušesu. "Ok. Sprejeto!" Pogledoval je naokoli, kje je Silver in kmalu je opazil velik rumen napis FBI na hrbtni strani njene jakne. Pristopil je. "Hm... kaj imamo tukaj..." Je sarkastično pripomnil in zaničljivo ošinil Lucy. Še enkrat se je moral ponoviti "Lucy Luigia DeSauveterre aretirana si zaradi suma prekupčevanja z drogo, imaš pravico do molka in odvetnika, karkoli boš rekla lahko in bo uporabljeno proti tebi na sodišču." Ji je rekel ter nadel lisice. "Rogers odpelji jo." je rekel agentu, ki je čakal ob njem, da ji zdeklamira pravice in vse kar sodi zraven. "Počakaj!" je zavpil za agentom "Upam da imaš dovolj denarja za prekleto dobrega odvetnika, kajti le tako imaš možnosti, da se rešiš. Odpelji jo zdaj" Bilo je zares konec. S Silver sta se pošteno namučila in prestregla nemalo kakšen udarec. "Je s teboj in z njim..." pomignil je na njen trebuh in se nasmehnil "...vse vredu? No kakorkoli upam da je. Sedaj pa mislm da je čas, da se počasi odpraviva v štab. Za danes še nisva končala, čakajo naju še naporna zaslišanja." Je izdavil, nato pa pištolo vtaknil v tok in z levido prek rame objel Silver ter jo povedel do avta. Kmalu se je konvoj vozil s prižganimi sirenami in signalnimi lulmi peljal proti glavnemu štabu FBI v NY.

Preostanek večera je nameravala preždeti za točilnim pultom. Niti najmanj se ji ni zahotelo družbe. Razmišljala je o tem, da bi odšla pa ni vedela, če bi to bilo vljudno. Navsezadnje je praznovala Adrienne in z njene zabave nisi mogel kar tako odkorakati. Potem se je zgodilo, tako hitro in tako nepričakovano, da je bilo prav strašljivo. FBI je nekako izvedel za zabavo. Zaklela je in se ozrla naokoli- že so zasedli vhode, tako, da ni imela možnosti pobega. To je ni preveč skrbelo, če bi jo želela najti bi jo lahko prišli iskati tudi domov. Sploh pa je vedela, da nimajo niti najmanjšega dokaza. Z grozo je gledala kako so aretirali Abi, samo upala je lahko, da bo z njo vse v redu. In kaj za vraga bo rekel Nathan, ko bo izvedel, da so obe aretirali. Nikamor ni mogla zbežati, zato j vdana v usodo sedla. K njej je že pristopila neka ženska, a popolnoma jo je šokiralo, ko je za njo prišel Ty. Njegov pogled je bil poln gnusa in njej ga je zagotovo presegel. To je bilo torej tisto pomembno delo.. Iztegnila je roke proti njemu, ter mu pustila, da ji nadene lisice. Pogled je umaknila z njega, saj ga ni več zmogla gledati. Žaljivke je spretno zadrževala, saj je vedela, da bi ji le poslabšale položaj. ''Ne potrebujem odvetnika Ty. Nisem kriva.'' Nasmehnila se je moškemu, ki jo je odpeljal in z visoko dvignjeno glavo stopala ob njem. To bo še zabavno..

@ Leon, April, Chris:

Adrienne je divje dirjala po stopnicah navzgor, preveč prestrašena, da je Riley prišel izpolnit svoje obljube, da bi lahko razmišljala trezno. A nekako ji je uspelo priti do strehe kluba, na kateri se je v lahnem vetru, kot je obljubila, vrtinčil prvi snega tistega leta. Komaj opazno se je nasmehnila sama sebi, preden se je okarala, kako lahko v takšni situaciji sploh opazi sneg in se ga veseli. Obrnila se je proti Christianu, ki je izgledal, kot da ga ugrabljajo nezemljani. Ni mu še uspela začeti razlagati njihovega načrta, ko sta se pojavila ob njiju še Leon in April. Adrienne ni mogla mimo dejstva, da jo je zbodel močan val ljubosumja - zadnje čase je bila vedno tam, da pomaga Leonu v času, ko mu je najhuje... In ali se ni ravno nekaj trenutkov nazaj popolnoma zaupal prav njej? In sedaj je tukaj, bolj zaskrbljen za April, ki ima poleg vsega še spremljevalca... Kot bi jo nekdo udaril se je 'zbudila' iz svojih misli in nejevoljno pogledala Leona.
"Slučajno imam." je dejala malce tečno, potem pa ošinila svoj mobilnik, da vidi, koliko je ura. Ni imela pojma, koliko minut je že minilo, a nenadoma je na kovinskih stopnicah zaslišala tope udarce, ki so bili brez dvoma koraki. Spet je otrdela na mestu, preveč paralizirana, da bi lahko naredila karkoli, prepričana, da je za njimi prišel Riley. Nikoli ni zares verjela, da bo kar tako odšel v Miami in tam ostal, in njeni sumi so bili ravno na tem, da se uresničijo, ko je nenadoma vse potihnilo, potem pa so se udarci spet začeli oddaljevati. Olajšano za zavzdihnila. V istem trenutku so zaslišali tope zvoke, ki so mlatili zrak, in Ad je stopila malce naprej ter s prižganim mobilnikom začela mahati s precej nizke strehe kluba. Ko jih je helikopter le opazil, se je umaknila, da bi lahk opristal.
Bilo je presneto mraz, in helikopterjevo prisajanje je še povečalo sunke vetra, da se je Ad vsa premražena tesneje zavila v svoj plašč in sklonila pogled. Ko je helikopter končno pristal, je potegnila za roko Chrisa, še vedno očitno paraliziranega in tihega, in ga s seboj povedla do helikopterja. Na sedežu poleg pilota je sedel Joejev dvojček, ki je hitro skočil ven in odprl zadnja vrata, da bi se lahko vsi štirje spravili v rohneče plovilo.
"Gremo, gremo!" je zaklicala proti April in Leonu, potisnila Christiana v helikopter in za njim vanj skočila še sama. Sedla je na enega izmed stolov, si nadela slušalke in se pripela, potem pa isto storila še za Chrisa, saj je bil sam očitno nesposoben tega početja.

Abigail je za točenim pultom veselo klepetala z na novo spoznano osebo ter na vsake toliko časa spila kakšno vodko. Ko so prišli FBIcio jo je vse skupaj pošteno presenetilo. Torej so zopet svoje rdovedne nosove vtikali tam kjer ni potrebno si je rekla ter upala, da se ne bosta prikazala še njen brat in sestra. Vedela je, da jo bi to popolnom dotolklo. Uzrla se je po obrazih ter si odahnila ko je ugotovila, da med njimi ni ne Claduie, ne Lucasa. Poskušala se je delati povsem neupadljivo. Ampak so imeli FBIajci očitno že vse planirano za njeno aretacijo. Ko je do nje prišla temnolaska. Ko ji je pod nos pomolila nalogo za aretacijo. ''Ti znaš brati, če ti da kdo list pred nos!?'' je besno rekla ter so prekinila med nakladanjem za pravice, kaatere je vedela že na pamet. Ni se upirala vendar je enostavno pustila, da naredijo svoje. Na obrazu je imela nasmeh, saj je vedela, da ji tako ali tako ne bodo mogli ničesar dokazati. Ozrla se je proti Lucy. Prokleto je zaklela, ko je videla, da tudi ona ni prišla mimo nič boljše. Če je le pomislila na Nathana- glede njega se ne bo najboljše izteklo. Če bi le odprla usta bi iz njih letele žaljivke, ampak ni hotela pristati v zaporu. Iz pripora se bo že izvlekla. Pustila je, da jo odpeljejo.

Ad, April, Chris:

Leon se ni zmenil za ton Adrienninega glasu, s katerim mu je odgovorila na vprašanje, niti se ni menil za lepoto prvega snega, ki se je vrtinčil okrog njih. Le kako naj bi sploh še opazil kaj zunaj sebe, ko pa je imel sam v ebi toliko vsega? Adrenalin, ki mu je plal po žilah skupaj s promili alkohola, ni prav nič pripomogel k njegovemu bistrejšemu razumu. Njegov lasten svet se je vrtinčil okrog njega, njegove misli so bile polne obraza, ki ga je tam spodaj utegnil videti zgolj za hip. Toda kaj je vse skupaj pomenilo? Je bila Silver tam z Rileyem ob sebi zgolj službeno, ali pa so se Adriennine besede počasi začele uresničevati. Ga je zato zapustila, da bi svoje življenje nadaljevala na ta način? Ker prav gotovo je vedela, da bo bil Leon tu, vedela je, da bi bila lahko prav ona tista, ki bi ga... Za seboj je nenadoma zaslišal odmevanje korakov, zato se je v pripravljenosti na karkoli s telesom obrnil proti vratom, ki pa se niso nikoli odprla. Nedolgo tega je zrak napolnik zvok bližajočega se helikopterja, ki je s seboj prinesel še več vetra, še več hladu in še več plesočih snežink. Adriin glas je za hip preglasil brnenje motorja in Leon je spet poprijel Aprilino roko in jo začel potiskati naprej proti helikopterju. Tam je počakal, da so se vsi trije vkrcali, nato pa v helikopter vstopil tudi sam. Prav gotovo bi se mu takšen pobeg nekoč zdel sila fascinanten, da bi ob njem še celo užival, toda tokrat je bilo njegovo srce neizmerno prazno. Brez besed se je posedel na stol poleg Adrienne, se pripel in si nadel slušalke. V bolečini, ki se je začela razraščati v njegovih prsih, je molče zaprl oči in stisnil ustnice, da bi vsaj malo obvladoval izraz agonije, ki se ga je polastila.

Če ne bi bila do smrti prestrašena je April vedela, da bi v takem pobegu uživala. V trenutku ko je poleg sebe zagledala Leona se je sprostila, kar nekako vedela je, da bo vse dobro. A kljub temu jo je bilo še vedno vsega skupaj strah, niti razmišljala ni kaj se bo zgodilo ko bodo enkrat v zraku. S helikopterjem se še ni vozila, nasploh ni bila ravno pristaš višine. Ozrla se je naokrog in videla, da so bili na strehi samo štirje. "Smo sami mi?" Je nekoliko presenečeno rekla in ugotovila, da bi iz zabave verjetno ušla samo Adrienne in Leon, obe vodji. Namenila je nekoliko toplejši nasmeh Leonu. Vedno je skrbel zanjo in jo vedno reševal iz zagat, kot nekakšen zaščitniški starejši brat. Ko je zopet pograbi za njeno roko, jo je malce izvila, da ga je tudi sama prijela za dlan in jo hvaležno stisnila. "Hvala Leon.. resno." Je tiho zamrmrala samo za njegova ušesa in tudi sama dvignila pogled proti bližajočemu se helikopterju. Ko je bila enkrat v notranjosti je vzela stol zraven Leona ter nasproti Chrisa. Pripela se je, kot vsi ostali ter si na uha poveznila slušalke. Čutila je svoje razbijanje srca, ki se je še povečalo, ko je enkrat začutila da se dvigujejo. Kljub strahu je nagnila glavo k oknu in pogledala neverjeten razgled na New York. Nikoli si ni mogla privoščiti panoramske vožnje z helikopterjem, in očitno ji ni bilo potrebno. Ko so enkrat vzleteli se je končno počutila malce bolje, saj je bila zdaj že skoraj prepričana da bo vse dobro. Požrla je cmok v grlu, ki se je prej naredil in malce s strahom pogledala proti Chrisu. Ne bi mu zamerila, če nebi hotel nikoli več govoriti z njo, po vsem kar se je danes zgodilo. Pogledala je še ostala dva potnika v helikopterju potem pa pogled preusmerila v tla. V helikopterju, bi bila smrtna tišina, če to nebi zmotilo močno bučanje propelerja na strehi.

Adrienne se je med vožnjo proti PharmaCare+ namrščeno šobila, delno zaradi tega, ker so FBIjevci uničili njeno zabavo, delno zaradi skrbi za svojo sliko, delno zaradi Leona, ki je menjal razpoloženja kot da ima stikalo pritjeno nekje, kjer ga Adrienne nikoli ne bi našla, delno zaradi skrbi za Aarona in Jaya, delno zaradi tega, ker bodo zagotovo ujeli nekaj njenih ljudi, delno zaradi Joea, ki se je zanjo boril z možmi postave in bi jih pri tem kljub svoji gmoti lahko skupil... Bila je povsem na koncu z živci in samo komaj je čakala, da pristanejo, da gre po svoje in se vsaj do naslednjega jutra povsem izklopi, čeprav to zagotovo ne bo mogoče. Upala bi staviti, da bo njen telefon zvonil vso noč, ker bo nekaj njenih ljudi najmanj prenočilo na uradu FBIja.
Potem pa sta bila tukaj še Chris in April, katerima zagotovo ni bilo čisto nič jasno. Med njimi je vladala gosta tišina in Ad si je dovolila hiter pogled po kabini, da je videla, da vsak zija v svojo smer - eden zamišljeno, drugi užaljeno, tretji zbegano... Helikopterska kabina je bila tako polna čustev da je Adria samo čakala, da jo raznese.
Kmalu je v daljavi zagledala stekleno poslopje, katerega je imela v lasti, in pilotu je naročila, naj pristane kar na strehi in naj se ne muči s helikopterko ploščadjo nekaj nadstopij nižje na prizidku. Ko so pristali, se je odpela, snela slušalke z glave in skočila iz helikopterja. Niti toliko ni počakala, da bi ji varnostnik pomagal do vrat s strehe, kaj šele, da bi se ozrla čez ramo. Njeni ljudje bodo že poskrbeli za preostalo trojico. Iz torbice je takoj potegnila telefon in kartico za odklepanje vseh vrat, zavtela Aaronovo številko in potegnila kartico mimo čipa, da jo prebere in odklene strešna vrata. Ko je vtopila v toplo notranjost, kjer so se vile stopnice do nadstropja, kjer je bila njena pisarna, se je takoj počutila bolje.

[ok dejmo kr tle spisat do konca ker res ne bi odpirala teme tm pr nas, pa še Leon ne more tja in je res bv ]

Tišina oziroma glasno brnenje helikopterja je bilo ravno tisto, kar je Leon tako silno potreboval. Dobesedno prevetrilo mu je misli in mu pomagalo pregnati agonijo, v kateri se je znašel. Sedaj je bil po dolgem času končno spet odločen. Njegovo žalost je zamenjal občutek po prevaranosti, le-ta pa ga je znova polnila z jezo, sovraštvom in željo po maščevanju. Seveda ni nihče vedel, kaj je Leon tistih nekaj minut, ki so jih preživeli v zraku, prestajal, vendar pa je bil do konca njihovega kratkega poleta popolnoma spremenjen. Oziroma bolje rečeno - bil je tak, kakršen bi kot mafijski šef moral biti. April je namenil še zadnji pogled in ji komaj opazno prikimal, kot v znamenje tega, da se njegova čustva do nje niti sedaj niso spremenila, Chrisa pa pri tem zgolj bežno ošinil, nato pa kmalu za Adrienne zapustil helikopter. Videl jo je, kako je hitela proti poslopju, ni pa ji imel namena dopustiti, da bi kar tako odšla, ne da bi z njim spregovorila še zadnjo besedo. ''Adrienne!'' je glasno zaklical za njo in pospešil svoj korak. Eden izmed njenih mož se mu je medtem že približal, da bi mu zagotovil, da bodo zanje poskrbeli oni, vendar pa ga Leon ni poslušal. Še več, odrinil ga je od sebe in ujel vrata, preden bi se zaprla za njo. ''Adrienne!'' je glasno in odločno ponovil njeno ime ter se ustavil šele, ko se ej sredi stopnic zaustavila sama. ''Hvala. Za vse,'' se ji je zahvalil, z glasom, ki bi ga lahko pripisali zgolj Diegu. ''In imela si prav,'' je še dodal čez nekaj trenutkov. ''Jaz sem se motil,'' je zaključil, njegov glas pa je samotno zaodmeval po stopnišču. Ni bil povsem prepričan, ali bo Ad razumela, kaj ji je s tem želel povedati, vendar mu je bilo pravzaprav vseeno. Minilo je dovolj časa, da si je priznal, kar se mu je sedaj zdelo tako zelo očitno.

Adrienne je živčno hitela po stopnicah navzdol in poslušala zvonenje telefona. Očitno je klicala zaman, nihče se ji ne bo javil na mobilnik. Jezno je tlesknila obe polovici mobilnika skupaj in odhitela naprej po stopnicah, kakor hitro je pač lahko šla v svojih vrtoglavih petah, v katerih so jo noge že malo bolele.
Slišala je svoje ime, a je prvikrat samo jezno stisnila ustnice in brez znaka, da je karkoli slišala, nadaljevala svojo pot. Šele ko je bil Leon tik za njo in bi izgledalo butasto, da bi se delala da ga ne sliši, se je ustavila in ga počasi le pogledala. Takoj za njim je bil med vrati Adriin varnostnik, ki je očitno hitel za Leonom. Ad se je presenečeno zazrla v Leona, nakazala varnostniku, da je vse vredu, potem pa prisluhnila temnolascu pred seboj. Ni bila povsem prepričana, kaj ji govori, a ni hotla izpasti kot popolna trapa, zato je le pokimala.
"Kadarkoli." je dejala in mu s tem dala vedeti, da bo ona za razliko od njega vedno tam. "In... vem." je dodala čez čas, ga še enkrat pogledala, globoko zavzdihnila, potem pa prestopila še zadnjih nekaj stopnic in s kartico spet pomignila pred senzorno tablo, da so se odprla drsna vrata na hodnik. Med njimi je počakala, da vidi, če bo Leon odšel z njo ali se bo vrnil nazaj gor, kjer bi lahko naročil, da ga odpeljejo kam drugam. Kje sta se obirala April in Chris, pa tudi ni vedela, a onadva sta imela svoji kartici.

Premogel je medel nasmešek, ki je bil navkljub vsemu še celo iskren, potem pa ji komaj opazno prikimal. Ni ji imel namena slediti, saj ga je nek občutek preganjal, da bo najbolje, če se čimprej pobere od tu in se vrne nazaj v svoj hotel. Zanje je bilo že zdavnaj vsega konec, medtem ko ni imel pojma, kaj se je zgodilo z njegovimi ljudmi. Videl je, kako je Ad postala med vratmi, kot da bi se spraševala, ali se ji namerava pridružiti. Še enkrat se ji je nasmehnil, češ 'mogoče kdaj drugič', nato pa se že obrnil na petah, da bi se vrnil, ko se je nenadoma spomnil. ''Oh.. da ne pozabim. glede slike,'' je dejal in se spet obrnil nazaj proti Adrienne. ''Ne skrbi zanjo. Ponaredek je,'' je prebrisano dejal z zmagovalnim nasmeškom na ustnicah. Počakal je za trenutek, da se je nadejal njenega obraznega izraza, potem pa končno le pojasnil svoje besede: ''Nisem hotel tvegati.. Samo toliko, da ne boš slučajno preveč presenečena, ko boš prišla domov in doživela déjà vu.'' Svoje besede je zaključil s pomežikom, nato pa le dokončal svoj gib od prej in Adrienne obrnil hrbet. Sprehodil se je nazaj do enega izmed njenih mož in mu bolj kot ne ukazal, naj mu čim prej uredijo prevoz, da se bo lahko vrnil nazaj v hotel. Ni bilo potrebno dolgo, ko se je od nekod prikazal mož z novico, da je že vse pripravljeno, česar je bil Leon v tistem trenutku resnično vesel. Ni čakal na priložnost, da bi se poslovil od April, temveč je odločno zgolj stopil za moškim, ki ga je odpeljal proti garažnim prostorom, kjer ga je že čakal dobro varovan prevoz.

Adrienne je nad Leonovo odločitvijo nalahno pokimala z drobnim nasmeškom in se že obrnila, da bi odšla noter do svoje pisarne, ko jo je spet ustavil Leonov glas. Z roko je ustavila vrata, ki so se spet odprla, ko je njena roka pomahala pred senzorjem, ter se postavila vmes, da ji ne bi bilo treba še enkrat iskati kartice.
Privzdignila je obrvi nad tem, ko je omenil sliko, in rahlo jo je stisnilo pri srcu. Ob njegovi novici, da je ponaredek, so se njene oči široko razprle, njena usta pa niso veliko zaostajala. A še preden bi se lahko odločila, ali naj se dere nanj ali naj se okara za naivnost, da je pričakovala original, je Leon v svojem tipičnem stilu pojasnil, za kaj se gre.
Nejeverno je zijala vanj in čez nekaj dolgih trenutkov se je čez njen obraz razširil največji asmešek tistega večera ali pa mogoče celo celega leta. Zazrla se je v njegov odhajajoči hrbet, a rekla ni nič Upala je, da Leon ve, da ni besed, ki bi opisale zahvalo, ki mu jo je želela dati. Opazovala je, kako so se za njim zaprla vrata, potem pa je po hodniku v drugo smer odšla še sama.

Vse se je dogajalo tako neverjetno hitro. Pogledala je samo na levo in videla, kako so vsi panični hodili ven ali pa kot vkopani obstali na mestu. Potrebovala je kar nekaj časa, da je dojela kaj se sploh dogaja, ampak ko je videla FBI-jevce ji je takoj postalo vse jasno. Hitro se je vmešala nekam v panično množico in iz torbice hitro vrgla stran svoj kokain. Potrebovala bo prekleto dobrega odvetnika, da se bo rešla te zadeve. In njena droga ne bi ravno pomagala pri tem, da ne dobi visoke kazni. Sprehajala se je popolnoma umirjena okrog. Če bo ostala mirna, je mogoče celo ne bodo opazili, ampak o tem je dvomila. Že večkrat ji je bila policija za petami in vedno je bil tisti prijeten občutek adrenalina, katerega je dobila po žilah, ko jo je nekdo lovil ampak vedel da je ne bo ulovil. Zdaj je bilo drugače. Zdaj ni vedela ali bi imela neke vrste adrenalin in čimprej odšla iz te 'zabave' ali pa bi se enostavno predala. Predati se nikoli ni imela namena, ampak Adrienne ni videla nikjer, prav tako pa ne koga drugega. Neka plavolaska, katera je bila najbrž tudi v podzemlju, le da v Miamiju. Res ji je bilo že malce žal, da je sploh šla na to zabavo. Pospešila je korak, ko je videla, da se ji približuje FBI-jevka. Shajala je z množico, vendar jo je opazil. Močno jo je prijela za roko in izgovorila njeno ime in kako bo arentirana. Povesila je pogled, prekleto. "Spusti me, nič nisem zakrivila," je rekla, se želela otresti roke in zbežati. Vendar ni mogla, držala jo je premočno. Lahko bi jo izkoristila in jo dobro zadela v noge, da bi padla, ker je bilo očitno, da je noseča. Ampak toliko človeka je imela v sebi, da nikoli ne bi mami tega naredila, pa tud če je tako sovražila FBI-jevce, zaradi katerih lahko ima dosmrtno ječo. Zares jo je mamilo, da bi ji naredila nekaj slabega. Nekaj zlobnega. Vendar tisti človeški glas jo je obvaroval pred tem, ji govoril da ona ni ravno kriva, zakaj je ona takšna. Globoko je vzdihnila, zakaj za vraga ga je poslušala? Njen obraz ni izdajal čustev, samo mrko je gledala v neznano, ko so jo odpeljali ven. Zunaj je bilo hladno, hladno kakor je bila zdaj ona sama.